Zadnjič sem dobila pripombo, da pišem o povsem vsakdanjih stvareh, kot je kuhanje kosila, brisanje prahu, navajanje otrok na pospravljanje, spopadanje z različnimi mejniki v vzgoji in da o tem res ni vredno pisati, ker, kaj pa je to takšnega, da bi bilo omembe vredno.
Res nisem super slavna zvezda, res nisem mati s petimi ali desetimi otroki, res nisem ultra uspešna podjetnica in ne počnem nenavadnih, divjih in vznemirljivih stvari; razen brisanja otroških ritk, pranja, kuhanja, pospravljanja, vzgajanja, crkljanja, branja pravljic, pisanja, klekljanja in še celega kupa drugih reči, nič bolj vznemirljivega od vsakdanjega življenja mame. In prav zato pišem, prav zato blogam in v svojem spletnem kotičku izlivam svoje misli, ker je življenje ženske, matere in žene, vse prej kot zgolj navadno in nezanimivo, ker je biti mama, kljub temu, da ni nič odmevnega in posebnega, vendarle vznemirljiva in še kako zahtevna naloga in vloga, ki nas vsakodnevno postavlja pred preizkušnje in ovire, ki od nas zahteva veliko odrekanja, prilagajanja, sprejemanja in samokontrole, ker je prav tako kot je lepa, tudi naporna in konec koncev še kako premalo cenjena. O drugem ne znam pisati in tudi nočem pisati.
Navajena sem mnenj moških, ki se jim zdi samoumevno, da mati ponoči vstaja, doji in nosi otroka, da ga vozi v vrtec, hodi na sestanke, da poleg tega še skuha, opere, zlika, pospravi in poleg vsega še hodi v službo, seveda pa poskrbi tudi zase, je lepa in negovana in zvečer vedno voljna še njegove družbe; čeprav je tovrstna moška mentaliteta že v umiku, je med starejšimi generacijami še vedno močno zakoreninjena in jo mnogi prenašajo tudi na mlajšo generacijo moških, ki menijo, da je starševstvo še vedno bolj v domeni žensk, moški pa z otroki preživljajo le lepe trenutke. S takšnim moškim ne bi mogla živeti. A kar me najbolj preseneča je, da smo ženske same do sebe in druga do druge tako omalovaževalne, da si ne prisojamo zadostnih zaslug in da menimo, da je vse kar počnemo itak povsem normalno, nepomembno, potrebno in da naša življenja, zato ker smo mame, žene in še marsikaj drugega, niso nič posebnega, ker smo itak ves čas razpete med službo in domom, med otroki in obveznostmi za družino. Pa smo posebne, pa smo drugačne, pa smo vredne pohvale in predvsem smo super, ker zmoremo, ker verjamemo, ker se razdajamo, ker podpiramo tri vogale hiše in držimo družino skupaj, tudi ko je v razsulu.
In prav tega vas želim spomniti; da ste ekratne, da ste super, da ste navdihujoče, da ste predane, da ste dobre in da vam uspeva, ne glede na to, kolikokrat nekdo drug reče, da je to pač tvoja naloga, da je pač takšno življenje, da si pač samo mama in na tem ni nič posebnega. A res ne? Potem pa naj on za en teden stopi v tvoje čevlje in bo videl, kako hitro ga bodo ožulili.
Življenje ne rabi biti nič ekstravagantnega, nič adrenalinskega, nič presežnega, da je vredno omembe, da je vredno pohvale, da si lahko z njim zadovoljen, da si lahko srečen in ponosen. Vsak mora najti svoje merilo za uspeh. Nekateri ga merijo s podpisanimi pogodbami in denarjem, ki se steka na njihov račun, drugi z zadetimi goli, tretji s posnetimi filmi, nekateri z napisanimi knjigami, povečevanjem prodaje in novimi linijami. Drugi pa uspeh in srečo merimo z nasmeški na otroških obrazih, popoldnevi z družino, pospravljenim stanovanjem in kosilom v krogu družine.
Zato, ker sem mama, ker skrbim za otroke, brišem prah in kuham, nisem nič slabša in nič drugačna od tebe, samo najine prioritete se razlikujejo. Tudi to je normalno in omembe vredno življenje, tudi to je poslanstvo, ki ga moraš opravljati s srcem in predanostjo, tudi to so zgodbe, ki jih je vredno spisati. Moje življenje je prav tako polno in srečno kot tvoje (morebiti še bolj), le da cenim trenutke, ki jih ti spregledaš in najdem zadovoljstvo v stvareh, ki tebe obremenjujejo. Zame je biti mama ZMAGA, ki je s seboj prinesla bogastvo, udobje, slavo in paparace, le v drugačni obliki kot jih pozna širni svet. 🙂
In o vsaki zmagi je vredno pisati!
