Poštenost je dražja od goljufanja!

0

Včeraj je bil en tak slab dan, zelo slab dan in še pred poldnevom se mi je zdelo, da se je vsa lahkotnost preteklih treh mesecev zlila v negativizem enega dopoldneva, kot da dobre stvari pač ne morejo trajati in v opomin, da je, ne glede na to, kako zelo se trudiš iti po svoji poti in kreirati svojo usodo, tam zunaj realnost, ki te vedno znova zabija nazaj.

V slabih štirih mesecih sem poslala približno 50 prijav za delo in niti ena ni bila uspešna. Kot da si podjetja, zavodi in ustanove ne želijo ambicioznih in delovnih ljudi, kot da izpolnjevanje pogojev, dejansko znanje in izkušnje sploh ne štejejo več; raje po vezah zaposlujejo manj strokoven in manj produktiven kader (ne vprašati kako vem, ker jih poznam cel kup, ki so brez izobrazbe oziroma brez izpolnjevanja pogojev dobili službe s pomočjo poznanstev), razpisi in objave pa so zgolj fasada. Ko sem iz statusa `zaposlena` prešla v status `prejemnica starševskega nadomestila` sem bila primorana CSD-ju javiti spremembo, ki smo jo dolžni javiti v osmih dneh po nastanku spremembe, dejansko pa se nam ta sprememba upošteva šele s prvim dnem naslednjega meseca. Da pojasnim – ker spremembe ni mogoče javiti še pred nastankom, čeprav je jasno, da bo do nje prišlo, smo upravičenci prikrajšani za en mesec socialnih transferjev oziroma razlike v njihovi vrednosti; pogodba mi je potekla z 31.3.2017, spremembo sem lahko javila s 1. 4. 2017, obravnavali so jo konec aprila in pravico do višjega otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca smo prejeli s 1. 5. 2017, pa čeprav sem jaz bila že od 1. 4. 2017 na dopustu za nego in varstvo otroka. Na tak način smo upravičenci prikrajšani za razliko prejemkov za obdobje enega meseca. Vsi tisti, ki spremembe seveda javimo, ker bodimo realni, veliko jih ne in potem CSD ugotavlja spremembe na podlagi lastnih evidenc.

Bila sem jezna in žalostna hkrati, zgrožena in besna, ker smo pošteni ljudje povsod prikrajšani, medtem, ko se jim s primeri kvazi enostarševskih družin, sploh ne da ukvarjati, pa čeprav predstavljajo precejšen delež slovenskih družin. Lahko rečete, da tiščim nos tja, kamor ne sodi, lahko rečete, da se vsak znajde po svoje in da zakaj pa ne, če je mogoče, ampak vi dobivate nekaj kar vam ne pripada in bi veliko bolj koristilo nekomu drugemu. Nikoli niti pomislila nisem, da bi svojo družino lažno `označevala` kot enostarševsko, samo zato, da bi prejemala višji otroški dodatek in plačevala manj vrtca, nikoli v vseh treh letih preden sva se poročila, ker se mi to zdi nemoralno, nepošteno in nepravično do ostalih in ker nimam obraza narediti česa takega, ker bi me bilo sram. CSD ima v evidenci zavedeno enostarševsko družino, v resnici pa hodite skupaj na morje, skupaj na izlete, živite v isti hiši in na FB objavljate skupne fotografije. Samo zato, da prejemate višje socialne transferje in plačujete manj vrtca. Ampak to ministrstva ne zanima in to tudi centrov ne gane, pa čeprav so takšne družine bolj očitne kot sonce na nebu. Mene pa moti in me tudi gane, ker ni pošteno do ostalih, ki smo pošteni in ne reči, da bi lahko to vsi delali, ne reči, da tudi drugi to počnejo, ne se izgovarjati, da drugi kradejo še več in še bolj in povsod, ker to ni opravičilo in ker je potrebno začeti delati red pri sebi in ne pri drugih. Če bi vsak najprej poskrbel za to, da je sam pošten in vzoren, težav z goljufijami in prekrški sploh ne bi bilo, tako pa lastna dejanja opravičujemo s tujimi in mislimo, da njihovi hujši prestopki odpuščajo naše manjše.

Ker včerajšnji dopoldne očitno ni bil dovolj, se je danes zgodba nadaljevala. Ker mi poteče dopust za nego in varstvo otroka, sem se želela prijaviti v evidenco brezposelnih, a se ne morem, dokler me ministrstvo ne odjavi iz obveznega zavarovanja, kar bo, kljub temu, da mi uradno poteče danes, storilo šele drug teden in do takrat se tudi sama ne morem prijaviti v obvezno zavarovanje, čeprav bom v tem času na morju, ker CSD ob koriščenju prenesenega dopusta za nego in varstvo otroka ne izdaja posebnih odločb o trajanju in ni uradno razvidno, kdaj mi dejansko poteče. Po tem, ko sem dve uri hodila iz enega na drugi zavod oziroma center in dobesedno zgubila živce, so me na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije prijavili v obvezno zdravstveno zavarovanje z jutrišnjim dnem, na lasten riziko (torej moj) in na lasten strošek, v kolikor do stornacije, zaradi prijave s strani Zavoda za zaposlovanje ne bo prišlo. Sicer bi sredi drugega tedna, med dopustovanjem na Hrvaškem, ostala brez obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ne glede na to, kako zelo pozitivna in progresivno naravnana sem bila zadnje mesece, me je dohitel nek črn oblak, ki se je v zadnjih 24 urah dodobra znesel nad mano in mi dal vedeti, da vsakemu soncu sledi dež in vsakemu dežju spet sonce. Jezna sem, a se je ta jeza od včeraj že bistveno polegla, razočarana sem, da je to samo še pokazatelj več, da je enostavno treba iti svojo pot, ven iz tega sistema, ven iz začaranega kroga spotikanja, metanja polen in nevoščljivosti, stran od nepoštenosti in požrešnosti, stran od brezsramnosti in preračunljivosti in vztrajati na svoji poti, slediti svojim ciljem, živeti svoje sanje.

Priznam, da me takšne stvari iztirijo in počutim se, kot bi mi v enem trenutku v obraz priletela vsa resnica, ki se ji skušam s svojim razmišljanjem in delovanjem dan za dnem izogniti in jo obiti, za katero ne želim, da je moja resnica, pa je vendarle resnica nas vseh. Predelam jo, soočim se z njo in grem dalje. In vselej lahko stopim pred ljudi z dvignjeno glavo in pogledom v oči, vselej upam povedati svoje mnenje in stojim za svojimi besedami in čeprav nekateri menijo, da je grozno pisati blog, da je nedopustno svoje misli deliti z drugimi, da je potrebno padce in poraze držati zase in svetu kazati samo zmage, sem ponosna na vsak stavek, ki ga zapišem, na vsako misel, ki se vas dotakne, na vsak občutek, ki ga delite z mano, ker sem še vedno raje iskrena in pristna kot nepoštena in zlagana.

Po vsakem dežju se preoblečem in grem dalje. Moj cilj je jasen, pot je vidna, na meni je, kako hitro in na kakšen način jo bom prehodila. V mojem svetu so poštenost, iskrenost, prijaznost, pristnost in resnica cenjeni, ne glede na to, kako kruti so včasih, je bolje odteči krog več, kot doseči zmago na račun drugih. To so lekcije, ki nas veliko stanejo, a tudi veliko naučijo!

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj