Moj otrok posluša, a ne sliši

0

Sedim za računalnikom in razmišljam, zakaj so moje besede, čeprav so preglasne, v resnici neslišne. Zakaj moram vsako stvar desetkrat ponoviti, pa nič ne zaleže. Zakaj glasnost narašča od nežnega opozorila do vulkanskega izbruha, stanje pa ostaja nespremenjeno.

Zadnjih nekaj dni je nevzdržno; vse besede so neme, vsa opozorila so bob ob steno, vse prošnje naletijo na gluha ušesa. Meša se mi od ponavljanja, prepričevanja, opozarjanja in prošenj. Popoldnevi so bitke moči in nenehnega dokazovanja kdo ima bolj prav in kdo je bolj vztrajen. Petkrat lepo rečem naj ne pleza po toboganu, pa me povsem ignorira, jo trikrat pospremim dol in nadaljuje, ji ponovim še trikrat resneje in strožje, pa izziva še naprej, tako dolgo, da malemu povsem preusmeri pozornost s svojimi neumnostmi in ta od nenehnega obračanja izgubi ravnotežje in pade. Takrat znorim. V minuti dam iz sebe vse, kar se je nabiralo nekaj ur, pa sploh ne pomaga. Ne zaleže njima, ki ju tudi padci, udarci in bolečina ne izučijo in ne pomaga meni, ki me še kar kuha kot ekonom lonec.

Nadaljujeta s prerivanjem po stopnicah, s prerekanjem na hodniku, s potiskanjem v bani in pretepanjem na kavču. Ko se končno odpravimo v posteljo in se zdi, da bo bitka kmalu pri koncu, pa vse skupaj doseže vrhunec; z užitkom provocira in preizkuša meje, brca, se premetava, moti malega, mu tišči roke pod nos, izsiljuje za dodatno skodelico mleka, za še eno lulanje, za še pet poljubčkov, za eno zgodbico več, hoče roke na trebuhu, drugič na nogah in tretjič na ušesih, moti jo ptičje čivkanje in hoče poslušati glasbo. Vse skupaj se sliši kot `mami, mami, mami, jaz bi mleko, mami, mami, lulat moram, samo probala bom, mami, mami, mamiiiiii, ne tote zgodbice, daj mi tja roko, ne tukaj hočem, mamiiii, mami, mami, neeee, mami, ne tak, tak hočem, ne mami, mamiiiii, ne, ne znaš, tak mami, mamiii.`

Diham na škrge. Ne zmorem več. Po celem dnevu nenehnega kričanja, dretja in prerekanja, ne prenesem več glasnosti, krika `neee mamiiii` in moledovanja, ne morem več poslušati praznih obljub in jo prositi naj se umiri. Ne zaleže če jo ignoriram, ker je stanje samo še hujše in njeno kričanje slišijo še tri ulice naprej in nazaj, ne pomaga, če se hočem lepo pogovoriti, ker če se ne uveljavi takoj njena volja, sem že deležna trmastih izpadov in histeričnih krikov, ne pomaga, če sem z njo in jo tolažim, pa tudi če grem ven ne. Zdi se mi, kot da sem zadnji teden vsak popoldne v centrifugi pralnega stroja, ki me nenehno premetava sem in tja in izžema, tako izžema, da sem zvečer povsem uničena, brez energije, nejevoljna in žalostna ter s solzami v očeh na kavču premlevam napake, ki sem jih naredila in štejem trenutke, ko sem odreagirala burneje in govorila glasneje kot bi smela.

Veš tisti občutek, ko bi najraje skočila iz svoje kože, ko bi najraje zakričala tako na glas, da bi te slišal cel svet, ko bi lahko bruhala ogenj od jeze in spuščala strele s pogledi. Tisti občutek, ko se ves čas trudiš, pa nič ne zaleže, ko je vse zaman in ko prav noben trik nima učinka.

Če se mi je zdelo pred dvema letoma naporno, ne vem kako bi opisala tole zdaj in sploh nočem razmišljati, kako bom opisala tisto kar sledi čez dve leti, pet let in deset let. Bolj kot razumejo, manj razumevajoči so, več kot znajo povedati, manj komunicirajo, bolj kot znajo poslušati, manj slišijo in več kot znajo narediti, manj dejansko naredijo. Na trenutke se mi zdi, da se lahko z malim pri dveh letih več zmenim kot z njo pri štirih, ker uveljavlja svojo voljo, ker vsiljuje svoja videnja in ker si ne pusti blizu, kadar se ona tako odloči in takrat se počutim kot bi brcala z nogo v betonski zid; ona ostane pri svojem, mene pa vse boli, dobesedno.

Bolj kot so samosvoji, samostojni in pametni, večji izziv je vzgoja in težje jih je prepričati naj sledijo, naj prisluhnejo, naj ti stopijo naproti. Če je to res samo še faza neposlušnosti, ki za seboj vleče skrajno stresne dneve in neštete prepire, naj prosim čimprej mine, ker tega nisem navajena, ker se je vselej pogovarjala, ker je vselej prisluhnila in povedala in ker so bili najini pogovori in njeno videnje tisto, kar sem imela najraje, zdaj pa je od tega ostalo samo še kričanje in jezno trmarjenje.

Upam, da je za vse kriva samo luna!

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj