Če bi pila kavo, bi danes zjutraj potrebovala vsaj tri skodelice, da bi prišla k sebi, pa je ne, tako da se na noge postavljam po polžje in medtem, ko mi oči lezejo skupaj in nimam prav nobene volje do ničesar, prebiram seznam opravil, da bi čim bolj ponotranjila dejstvo, da pač moram narediti vse kar tam gor piše.
Saj veste, da ne maram jamranja in da to niti slučajno ni v moji navadi, zato ne bom razglabljala o tem, zakaj sem utrujena, kako mali že slaba dva tedna ponoči ne spi, kako me brca v glavo in se brez razloga joče, kako ga vse moti in kako mi vsebino plenice z veseljem strese po tleh dnevne sobe, ne, ne bom, ker vem, da vas je ogromno na istem in to je zadnje kar potrebujemo, jamranje. Zato bom raje napisala, kako jaz vidim otroško spanje oziroma kako to izgleda pri nas; NESPANJE : utrujena mama vs. naspan otrok:
Ponoči spi pet ur v kosu, kakšni dve uri telovadi po postelji, se premetava in stoka, pa spet malo zaspi in se sam od sebe zbudi že ob šestih, poln energije, poskakujoč, glasen, smejoč in točno ve, kaj hoče (to ve vedno, tudi sredi noči, pri ugasnjenih lučeh in popolni tišini), medtem, ko se jaz komaj vlačim po stanovanju.
Po štirih letih nočnega zbujanja ni več pomembno, koliko ur spim; enako utrujena sem, če spim štiri ure na noč, če z vmesnimi presledki spim do devetih zjutraj ali če sploh nič ne spim, medtem ko je moj otrok vedno poln energije, ne glede na to koliko, kako in kje spi.
Spanje stoje je odličen način kako nadoknaditi neprespane noči in odpraviti utrujenost; minutka, ko pripravljaš zajtrk, minutka, ko si umivata zobe, tri minute, ko sedita na kahli, 15 minut, ko gledata risanko in se mečeta po tebi, pa si povsem imuna na to, dve minuti, ko iščeta igrače za v vrtec. Vsako jutro si rečem, da ju bom spravila v vrtec in se potem malo vlegla, pa sem, ko pridem domov povsem budna in to spet prestavim na jutri.
Kadar ponoči večkrat vstanem ali pa se v najino posteljo prikradejo `slepi potniki`, se zjutraj počutim kot bi celo noč preplesala in prišla domov ob zori; vse me boli, v glavi mi razbija, podočnjakov nikakor ne morem skriti in k sebi me spravita le mrzel tuš in kozarec limonade.
Najbolj neprijetni so trenutki, ko komaj zaspim, pa se oglasi jok iz otroške sobe, zaslišim klic `mama` ali se nekdo plazi čez moj trebuh; kot da bi se na vse pretege trudila, da me ohranita budno, ker spanje je pač za šibke in ker vesta, da je spanje s presledki bolj utrujajoče kot nespanje.
Ona dva z lahkoto obvladata vsa nočna lulanja v temi, pitje mleka, iskanje igrač, pripovedovanje pravljic in slačenje pižam, jaz pa se še do kuhinje komaj privlečem in si nalijem kozarec vode.
Medtem, ko jaz za kvaliteten spanec potrebujem zadosten kos postelje (20 – 30 cm, da se lahko vležem na bok in stisnem povsem na rob postelje), vzglavnik, dostop do zraka, da lahko nemoteno diham (otroške roke na obrazu ali tesno okrog vratu mi povsem onemogočajo spanje) in ravno pravšnjo odejo, lahko otroka spita v katerikoli postelji, brez vzglavnika, z vzglavnikom ali kar na igrači, tesno ovita z mojimi rokami in stisnjena v prostor med ramo in vratom, povsem odkrita, z dvema igračama ali pa ležita kar drug čez drugega in se super naspita.
Če otroku dve uri spanca zadostujeta, mene samo še bolj utrudita, če otroku popoldanski počitek koristi, meni samo dodatno škodi, če so zanj sanje nemoteče, meni totalno pokvarijo noč, če otrok nočna `opravila`opravi v pol snu, se jaz ob njih še kako prebudim in če je otrok po takšni noči naspan, sem jaz prekleto utrujena.
Imam občutek, da se to zbujanje sploh ne bo končalo: najprej dojenje, potem zobje, pa polna, prazna in vse lune vmes, pa bolezni, prehladi in strašno nadležen kašelj, pa grde sanje in želja po bližini, vremenske razmere in vse kar se bo vleklo tja do 15., 16., 18. leta, ko bosta začela hoditi ven in bom bedela, ker bom čakala, da me pokličeta, da grem po njiju, da se vrneta domov, vse tja do mojega 45. ali 50. leta, ko bom končno imela priložnost za spanje, pa ne bom več mogla spati.
To je realnost in čeprav nikoli nismo imeli pretiranih težav s spanjem (zbujanje se mi zdi nekaj običajnega), se je v zadnjih tednih vse postavilo na glavo, a se tolažim, da bo časa in priložnosti za spanje še na pretek in bom takrat jaz zbujala njiju (ali kot reče moj mož `ko bosta vidva hotela spat, bom pa jaz vaju zbujal`).
Menda se pripravljamo na pust, maska je že določena – zombi! 🙂
