Ženska za volanom

0
Vir: intimna.info

Ko sem danes veselo šibala po avtocesti proti Ljubljani, sem se spomnila svojih prvih ur za volanom. Negotovost, neznanje, strah, zmedenost. Takoj sem doumela, kaj čemu služi in zakaj se uporablja ter kdaj se uporablja, a me je `dušil` nenehen nadzor inštruktorja, ki je bil sicer super in sem mu še danes hvaležna, ampak tisto budno oko, ki te nenehno spremlja, ki z razlogom raje odreagira prehitro kot prepozno, ki te ves čas opominja, da moraš menjati v višjo prestavo, da ne pozabi prižgati smerokazi, da se ne pozabi ustaviti pred stop znakom in da imaš odvzem prednosti. Sprva se mi je to zdelo super, prvih deset ur je bilo v bistvu nujno, potem pa je postajalo vse bolj moteče in ko sem končno dobila v roke izpit (mimogrede, opravila sem ga v prvo in v to sploh nisem dvomila), sem podvomila ali bom brez nadzora sploh znala voziti. kako bo, ko bom enkrat v avtu sama, bom znala pravočasno in pravilno odreagirati, bom dovolj previdna, bom dovolj hitra, bom lahko sama spremljala vse, kar je prej spremljal še inštruktor – mrtvi kot, vzvratno ogledalo, stransak ogledala, primerna hitrost, prometni znaki, spremenjeni prometni režim, kolesarji, pešci in drugi udeleženci v prometu, v resnici pa se je vse takrat šele zares začelo in danes si sploh ne znam predstavljati, da ne bi vozila avta, vse skupaj je tako samoumevno, da bi to lahko počela še v spanju in vse kar sem včasih opazovala na števcih (hitrost, obrati itd.) zdaj spremljam z občutkom (okej, občutek za hitrost mi včasih uide in moram pogledati na števec).

Kako samoumevno in vsakdanje je postalo nekaj, kar je bilo še pred nekaj desetletji tako zelo sporno, nedopustno in nepredstavljivo. Ne samo, da smo ženske za volanom, da nas večina vozi, da smo zelo mobilne, da z avtomobili povsem suvereno in vsakdan premagujemo velike razdalje, celo boljše voznice smo kot moški, bolj zbrane, bolj mirne, bolj dovzetne, bolj pozorne, bolj uvidevne, bolj prijazne in tudi bolj previdne, a zato prav nič slabše. Po podatkih študije Avtokluba Evropa, smo ženske varnejše in zanesljivejše voznice kot moški, poleg tega pa povzročimo manj prometnih nesreč in storimo manj prometnih prekrškov. Dobro, v vsem ne blestimo in parkiranje ni ravno naša prednost, kaj šele posebna sposobnost; dokler govorimo o parkiranju naprej, je vse ok, ko pa se lotimo vzvratnega ali morebiti celo bočnega parkiranja, je zgodba povsem drugačna, velikokrat precej smešna. Zase priznam, da posebnih težav s parkiranjem nimam, vendar se vseeno, povsem po navadi, raje izogibam parkiranja vzvratno, medtem ko mi je bočno prešlo že nekako v navado (kaj hočem, v našem mestu je pač 50% parkirišč bočnih), najbolj elegantno pa se počutim, ko parkiram `vzvratno` – se zapeljem čez eno parkirišče na drugo. 🙂

Sebe sicer smatram za zelo dobro voznico, spretno, previdno in čeprav precej nestrpno in glasno (hupanja sem se do nedavnega redno posluževala, vse dokler me ni začela Ria spraševati zakaj trobim), še vedno povsem varno za promet in druge udeležence v njem. Priznam, da me `cincavi` vozniki spravljajo ob živce, da me tisti, ki se 50 vozijo po levem pasu totalno razkurijo in da me motijo vsi, ki na semaforju potrebujejo 2 minuti, da prestavijo v prvo. Rada vozim, precej vozim in se v avtu dobro počutim, predvsem v velikih avtih, majhni mi nikoli niso bili pisani na kožo, ne zaradi moje višine, ne zaradi mojih dolgih nog in še manj zaradi prostornosti samega vozila (pač rabim prostor za cel kup svoje šare). V avtu vedno uživam, še posebej, kadar je cilj privlačen in sploh ne morem verjeti, da bo čez nekaj mesecev deset let odkar imam vozniški izpit. Zdi se mi, da je od tedaj minilo šele nekaj let, v resnici pa sem voznica že celo desetletje.

Pa če se vrnem k moškim; z veseljem bi se udeležila kakšnega tekmovanja med moškim in ženskim spolom na kakšnem avto poligonu ali pa se v vožnji pomerila s svojim možem, proti očetu zagotovo nimam možnosti in prepričana sem, da so za to krive izkušnje. Toliko kilometrov kot jih je on prevozil  v slabih tridesetih letih, jaz zagotovo ne bom v celem življenju in prav to je dejstvo, ki opravičuje moške napake in večje število prometnih nesreč; čas, ki ga preživijo na cestah in kilometri, ki jih prevozijo. Vsekakor pa je treba priznati, da so tudi spretnejši, da imajo občutek za avto nekako prirojen in da se v njem zelo dobro znajdejo, ne glede na to, če je Fičo, povprečen družinski avto ali pa super avto elitnega cenovnega razreda, tukaj so doma in če meni niti slučajno ni jasno, kaj je zobati jermen, kaj je injektor in kakšna je razlika med takšnimi in drugačnimi platišči (zame je pomembno, samo da so in da avto gre), njim niti slučajno ni jasno kaj so `culottes`, kakšna je razlika med salonarji in `peep toe` čevlji in kaj je senčilo. Lahko bi rekla, da smo dobri vsak na svojem področju in naj tako tudi ostane. Edino kar je zame res pomembno je, da so moji otroci v avtu varni, da ne plačujemo kazni zaradi prometnih prekrškov in da je avto cel, vse ostalo pa je povsem nepomembno.

Priznajmo, da smo ženske morda res manj za volanom, a smo kljub temu presneto dobre voznice in najbrž bi bilo tako tudi, če bi vozile več, ker mogoče nismo vedno najhitrejše ali najspretnejše, a vse počnemo s stilom in tudi to šteje.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj