Zadnje čase mi potrpljenje pošteno najeda vprašanje, ki me hkrati vedno znova postavlja pred preizkušnjo in izziv. Če ima ona nogavice in jih jaz nimam – `Zakaj pa ti nimaš?`. Če ima mož kratke rokave in ona dolge – `Zakaj pa ti nimaš?`. Če imam jaz obleko in ona dolge hlače – `Zakaj pa ti nimaš?`. Če ima ona jopico in jaz samo majico, če imam jaz spuščene lase in ona čop, če ima ona klobuk in jaz ne, če ima zaprte sandale in jaz odprte, če ima ona kratke hlače in jaz obleko, če imam jaz suhi kruh in ona z maslom ali če si jaz solim juho, ona pa ne.
Začelo se je obdobje primerjanja in če je prej opazovala zelo dobro, zdaj opazuje podrobno, prav detektivsko. Samo čaka, kdaj bo kaj našla in bo lahko vprašala, kje bo našla razliko med mano in sabo ali sabo in možem ali sabo in bratcem. Včasih se primerja celo z dedijem – ker on nima nogavic, ona jih pa ima ali ker on nima majice, ona pa jo mora imeti. In ta `Zakaj pa ti nimaš?` vedno terja odgovor. Seveda odgovor ne sme biti enoznačen ali preprosto `zato`, ker s tem ni zadovoljna in vrta dalje, tako dolgo, da dobi razlago, s katero je zadovoljna.
Zavedam se, da smo starši vzorniki, da smo prvi s katerimi se otroci primerjajo, da smo tisti, po katerih se zgledujejo, ki jih posnemajo, ki jim želijo biti enaki in jim ustrezati hkrati, a žal je tako, da so včasih merila pač dvojna. Kadar me vpraša, zakaj se jaz ličim, če se ona ne sme ali zakaj jaz uporabljam računalnik, če ga ona ne more, je jasno, da gre za razlike, ki nastanejo zaradi starosti, zaradi vlog, ki jih imava in ji to tudi razložim, kadar pa me vpraša, zakaj imam jaz kratke rokave in ona dolge, se zadeva malce zakomplicira. Ker je zate še prehladno, medtem, ko je meni poleg vaju kar naprej vroče in bi, kljub temu, da je zunaj 12 °C, morala po desetih minutah že pod tuš? Ker jaz v eni roki nosim vrečko s stvarmi, v drugi malega in poleg tega še držim tebe za roko in mi je vroče kot bi bilo 30°C?
Otroci pridejo v obdobje, ko začnejo zaznavati vsakršne razlike, še posebej tiste, ki gredo njim na škodo in se jih trudijo odpraviti. Dovolj pametni in razmišljujoči so, da se zavedajo, da različno obravnavanje ni pravilno in da pravila veljajo za vse in zato se odločijo, da bodo oni poskrbeli za odpravo teh razlik. Kar naprej se trudim, da razlik ne bi bilo oziroma ne bi bile tako vidne, a žal se vsak dan pojavljajo stvari, ki kažejo na to, da sem jaz mama in ona hči, ki kažejo na to, da je ona stara (skoraj) 4 in jaz 27, ki dajo vedeti, da sem jaz odrasla in ona otrok. Tako pač je in bolje je, da otroka s tem čimprej seznanimo; če mu dovolimo, da vse preizkusi, vse naredi, vse obleče ali vse uporablja, dobi občutek, da je za to dovolj zrel, dovolj odgovoren in sposoben, pa čeprav temu ni tako. Otrok se mora zavedati, da je otrok, da ne more početi vsega kar počnemo starši in ne more imeti vsega kar imamo starši. Zato jaz tovrstne situacije oziroma razlike vedno pojasnjujem realno in iskreno; nikoli ne rečem, zato, ker tebe zebe – ker dobim odgovor, da je ne ali zato, ker tega še ne znaš, ker dobim odgovor da zna ali da se bo naučila ali zato, ker si premajhna, ker reče, da si bo podstavila stol.
Ti imaš zaprte sandale, ker je to najbolj varno za tvoje noge, ker imaš prste zaščitene in si jih med igro ne moreš poškodovati ali odrgniti. Ti ima dolge rokave, ker so jutra še hladna in te lahko napiha, boš pa jopico v vrtcu vsekakor slekla. Ti imaš nogavice, ker si imela obute teniske, ki jih ne moreš imeti na boso nogo. Ti se ne moreš mazati z ličili, ker niso primerna z aotorško kožo in ker je tvoja koža tako mlada in nežna, da ličil ne potrebuje. Ti imaš lase spete, ker imaš sprednje še prekratke, da bi jih dala za uho in ti grejo sicer v oči, kar ti lahko pokvari vid. Ti ima na glavi klobuk, ker imaš zelo svetle lase in nežno in občutljivo kožo na lasišču in ti jo lahko sonce ožge.
Otrok se mora zavedati, zakaj nečesa ne more ali ne sme, zakaj je nekaj neprimerno ali nevarno, zakaj je včasih potrebno njega zaščititi bolj kot odraslega in zakaj so včasih merila dvojna. Olepševanje, laganje, odvračanje pozornosti, enoznačni odgovori in `zato` ne potešijo otrokove radovednosti, hkrati pa ne naredijo nič dobrega za njegovo razmišljanje in dojemanje. Za vsakim `zakaj`, stoji `zato` in prav je, da otrok pozna pravi vzrok, pa naj bo še tako neumen, neprimeren ali pa ga v resnici sploh ni, vsakič se je potrebno potruditi in otroku odgovoriti na njemu primeren in razumljiv način in prav to je največji izziv, ki nam ga prinaša vzgoja – otroku pojasniti tako, da bo razumel in to tudi sprejel. 🙂
Te odgovore si pa moram zapomniti, ko bo otrok prišel v to fazo 🙂 Pa je zadovoljna s takšnimi odgovori ali vrta dalje?