Nekateri odločitve o otroku načrtujejo(mo) vnaprej, nekateri se prepustijo toku, nekatere enostavno presenetijo, a prav vsi smo v nekem obdobju svojega življenja deležni vprašanj in opazk kot so `Kdaj pa boš ti imela fanta? A nisi že dovolj stara za otroka? Tvoj čas se počasi izteka. Zdaj bi se pa že res morala ustaliti. ` Ko pride prvi, se začnejo vrstiti pametne pripombe in dobronamerni nasveti, da je zdaj pač najbolje imeti kar takoj še enega, da je majhna razlika najbolj optimalna, da nima smisla čakati in če ni zelo kmalu drugi že na poti, se začnejo še vprašanja ali bosta drugega sploh imela in zakaj tako dolgo čakata.
Zadnje čase dobivam vse več vprašanj ali se mi zdi moja odločitev pravilna oziroma ali bi kaj spremenila ter kako `ustrezna ` se mi zdi (niti ne) dveletna razlika med otrokoma. Bolj kot razmišljam, bolj kot premetavam dogodke sem in tja, bolj mi je jasno, da se boljše sploh ne bi mogla odločiti in da je bil najin načrt popoln; prvi pri 23ih, drugi pri 25ih, slabi dve leti razlike in zdaj sta že oba pravzaprav velika. Iz plenic smo skočili v plenice, hkrati pa smo imeli to srečo, da je bila Ria v nekaj mesecih po Noetovem rojstvu popolnoma suha in čista, poleg tega je tekoče in jasno govorila, bila je zelo poslušna in sodelujoča in tako ob rojstvu bratca z njo nismo imeli nobenih težav. Težko si predstavljam, da bi imela manjšo razliko, saj prvi otrok še ne bi bil tako samostojen in dojemljiv in bi mi bilo zagotovo bolj naporno, hkrati pa si ne predstavljam, da bi imela večjo razliko in bi morala po tem, ko bi bil prvi otrok že suh, čist, ko ne bi potreboval več prav nobene pomoči pri oblačenju, umivanju zob, hranjenju in urejanju, še enkrat čez vse to. Lahko da bi mi bilo enostavneje, ker bi imela bistveno manj dela s prvorojenko, hkrati pa obstaja velika verjetnost, da bi se ona zaradi tega počutila zapostavljeno in bi jo mučilo ljubosumje. Na srečo si s tem ne rabim razbijati glave, lahko pa samo potrdim, da sem z odločitvijo, kdaj bova imela otroke in kakšno razliko bova imela, več kot zadovoljna in popolnoma prepričana vanjo.
Za nekatere je pravi čas v zgodnjih, za druge v poznih 20ih, za nekatere v 30ih, za nekatere celo v 40ih; a resnično pravi čas je takrat, ko si na otroka pripravljen in si ga resnično želiš ter čutiš, da si sposoben zanj skrbeti. Nekaterim je lažje, če imajo med otroki majhno razliko, ker tako hkrati skrbijo za oba skupaj, odraščata skupaj in se skupaj tudi učita, razvijata, osamosvajata, spet drugim je lažje, če imajo večjo razliko in se lahko tako bolj posvetijo posameznemu otroku in njegovim interesom. Midva sva želela majhno razliko predvsem zato, da bo vzgoja obeh bolj povezana, enotna, lažja, da bosta tudi otroka bolj povezana in da bosta drug drugemu hkrati vzor in ogledalo, da se bosta drug od drugega učila in drug drugemu pomagala, da bosta odraščala skupaj in bosta vajena vzajemne pomoči, deljenja in prilagajanja, konec koncev pa tudi zato, ker sem bila tega vajena jaz in se mi je zdelo najbolj smiselno.
Težko je reči, kakšna je idealna razlika med prvorojencem in drugorojencem ali drugorojencem in tretjerojencem, a jaz sem vsekakor za majhno, prav tako pa spoštujem odločitve staršev, ki se odločijo za večjo razliko, saj vsak sebe najbolj pozna in točno ve, kaj in kako mu ustreza. Če sta preobremenjena, če ni želje, če sta naveličana vstajanja, hranjenja in opozarjanja in čutita, da res ni pravi čas za še enega, nima smisla da se, ozirajoč na okolico ali pričakovanja drugih, odločita drugače. Če sta srečna z enim otrokom, je tudi to povsem prav in sploh ni pomembno, kakšen pritisk vršijo starši, tete in strici, prijatelji ali daljni sorodniki. Dokler sta vidva srečna, dokler ste vi srečni, tega ne spreminjajte in ne sprejemajta odločitev samo zato, da bi nekomu ustregla, vsaka odločitev mora priti iz srca, še posebej odločitev o otroku.
Ni idealne starosti, pri kateri bi postala mami in ati in prav tako ni idealne razlike med otroki, vsak se mora odločiti po lastnih željah, pričakovanjih, načrtih in seveda zmožnostih. Širše gledano opažam, da je veliko družin (vse več), kjer je razlika med otrokoma približno dve leti, natančneje med letom in pol in dvema in pol do treh let; v zadnjem času je to skorajda postala optimalna razlika med prvorojencem in drugorojencem, ki mami omogoča, da si njeno telo po prvem porodu dodobra opomore in se pripravi na drugega otroka, hkrati pa ji omogoča, da se enako posveča obema otrokoma, da ju vzgaja `skupaj` in zadovoljuje potrebe otrok, ki so vsaj v nekem kratkem obdobju precej podobne. Medtem, ko gre prvi otrok v vrtec, se lahko mati v času porodniške nemoteno posveti drugemu otroku ali pa ima oba doma in v želji, da bi bila otroka še bolj povezana, starejšega vključuje v nego in skrb za mlajšega, kar krepi vezi sorojencev in jih zbližuje.
Marsikdo reče, da bi imel, če bi se odločal še enkrat in bi imel to znanje in izkušnje, ki jih ima sedaj, otroka prej oziroma, da bi imel med otroki manjšo razliko, a v trenutku sprejemanja odločitev, se vsakdo odloči najbolje kar zna in zmore in to je edino kar šteje. Ni pomembno, kdaj imata otroka, niti kakšna je razlika med njima, edino kar šteje je ljubezen, ki so je otroci deležni in sreča, ki združuje družino. Odločajte se po svojih občutkih in ne na podlagi pričakovanj drugih, kar je za nekoga idealno, je lahko za vaju nočna mora in ne dovolita, da se drugi odločajo namesto vaju.
En otrok, dva, tri ali šest; eno, dve, štiri, osem ali 15 let razlike? Zame dva z dveletno razliko, za vas pa kakor vam je ljubo. 🙂
Kako lepo in resnično zapisano. Trenutno tudi sama čutim pritisk okolice, da bi bil čas že za drugega. Je pa še ena stvar, ki ob takšnih komentarjih zelo boli. Tudi če si želiš imeti majhno razliko, ne moreš zanositi na ukaz, samo upaš in si želiš da (sploh) bo ponovna nosečnost.
Hvala. Se popolnoma strinjam. Včasih pač ni vse v naših rokah in marsikdo tega ne razume. Srečno! <3