Ustavi se!

0

Pogledam na uro in se zgrozim, komaj pol osmih zjutraj je, pa že zamujam. Po svojih seznamih vsak dan zamujam in obveznostim ni konca. Samo pišem in pišem in bolj malo kljukam in ves čas razmišljam, kaj še moram storiti, koga poklicati, kaj urediti. Če ni delo, je zagotovo skrb za dom ali pa sestanki, pranje perila ali pomivanje tal. Komaj vstanem, pa sem že v zamudi in ves čas razmišljam o `še`. Neizmerno uživam v tem kar počnem, a me preobilica obveznosti in nenehna časovna stiska vse bolj ustavljata. Pod pritiskom ne razmišljam tako dobro, ne delam tako dobro, nisem tako dober človek, ne morem imeti tako rada in se tudi ne morem ničemur povsem posvetiti. Skačem iz ponedeljka v torek in iz torka v petek in vikend mine še preden se pošteno naspim. Kot da spanje ni zame. Kot da spanje ni za nas, ki smo ambiciozni, zagnani, progresivno naravnani, za nas, ki imamo cilje in trdo delamo zanje. Pred kratkim sem nekje prebrala, da spanje ni za mame, jaz pa mislim, da spanje ni za ambiciozne, za tiste, ki nas žene želja po uspehu, po dokazovanju, po več in boljšem.

Ležim na masažni mizi. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje na masažni mizi. Takšne stvari se mi običajno zdijo izguba časa. Časa, ki ga lahko veliko bolj koristno porabim za otroka, za posel ali premlevanje idej. Ne vem, kam se mi ves čas mudi, a večkrat imam občutek, da mi bo, če ne bom hitela, če ne bom ves čas dajala od sebe 120%, nekaj ušlo, pobegnilo, se mi izmuznilo. Razmišljam o svojih prioritetah, o trudu in energiji, ki jo vlagam v delo, v napredek, v razvoj, o dolgih nočeh in prekratkih dnevih, o vikendih, ki se vedno prevesijo v delovni zaključek in želji po popolnosti; po popolno čistem stanovanju, popolno urejenem delovnem kotičku, popolno zloženi omari, popolnih strankah, popolni kolekciji, popolnih rezultatih in konec koncev tudi popolnih otrocih in družini. Zdi se mi, da bom lahko, če bom dovolj delala in se dovolj trudila, vplivala na vse in poskrbela, da bo vse popolno, pa v resnici ne morem. In tega se zavem med ležanjem na masažni mizi, ko namesto, da bi odklopila in se prepustila, spet razmišljam, a se odločim, da je res čas, da se ustavim.

Čas je, da se ustavim in zazrem vase, presejem svoje prioritete in izluščim svoje vrednote. Čas je, da svoje zdravje in počutje postavim na prvo mesto, da razmejim delo od družine in se posvetim vsaki stvari posebej. Čas je, da si vzamem čas zase in se začnem ceniti. Zakaj bi morala hoditi naokrog s podočnjaki in uvelim obrazom, zakaj bi morala med sestanki zehati in izpuščati obroke, zakaj bi morala v nekaj večernih ur stiščati obveznosti treh dni in ob vikendih namesto, da bi si privoščila film sedeti za računalnikom? Vem, vsi pravijo, da to počnejo uspešni, da zgodaj vstajajo in pozno hodijo spat, da se odpovedujejo užitkom in prostemu času, da delajo tudi, ko so doma. Pa si tega res želim, je to res prava pot? Za ceno uspeha zapostaviti sebe in svoje vrednote?

Po mojem hrbtu se nekdo sprehaja, jaz pa razmišljam, da bi se lahko na to navadila. Ne na to, da hodijo po meni (čeprav bi se v dejanskem smislu lahko, le v prenesenem pomenu mi ne diši preveč), temveč na uro ali dve zase, na čas, ki si ga vzameš, pošteno zadihaš, spustiš misli na pašo in se prepustiš trenutku. Lahko bi se navadila na znak stop – prav tak kot ga uporabljajo otroci v vrtcu, da prenehajo z določenim početjem, le da bi potem potrebovala še nekoga, ki bi mi ga kazal. Ker sama nisem dovolj vestna, ker me prehitro zanese in potem celo odnese.

Obljubim si, da bo odslej drugače. Vsak dan se bom ustavila in ustavila bom moža in vsakogar, ki bo prehitro drvel skozi življenje. In k temu pozivam tudi vse vas:

Ustavi se in dokončaj svojo misel; čas je, da vejice nadomestiš s pikami.

Ustavi se in prisluhni notranjemu glasu; zatiraš ga, a je tvoj najboljši učitelj.

Ustavi se in se pohvali; preveč se ti mudi, da bi videl svoj uspeh.

Ustavi se in pozabi na načrte; včasih so najboljše poti tiste, ki jih nisi predvidil.

Ustavi se in opazuj ljudi; naučili te bodo več kot katerakoli knjiga.

Ustavi se in prisluhni besedam otroka; čutijo vse, česar odrasli niti videti ne znamo.

Ustavi se in se prenehaj obremenjevati; zrasel boš, ko boš tudi drugim dovolil zrasti.

Ustavi se in si odpočij; kar ti ni bilo namenjeno, nikoli ne bi moglo biti tvoje.

Ustavi se in si dovoli sanjati; kar verjameš, da si, to boš tudi postal.

Ustavi se in verjemi vase; včasih je postanek najboljši napredek.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj