Gleda me in nimam pojma, kaj mi hoče povedati, kaže na to in ono, pa ne znam razbrati, kaj točno želi. Včasih se vprašam, če sem jaz tako nora, da ne razumem svojega otroka ali je to nekaj povsem normalnega. Glede na to, da sem ves čas z njim, bi morala vedeti, kaj se mu podi po glavi, kaj potrebuje, kaj ima rad, a se včasih počutim kot totalno budalo. Bolj kot hočem ugotoviti, kaj mi razlaga, manj mi je jasno in bolj kot hočem iz njega izvleči, kaj mi dopoveduje, manj ga razumem. Potem obupava. Oba. On začne kričati, jokati, še močneje mahati z rokami in se še glasneje dreti `mama, mama`, jaz pa se nemočno vsedem na stol in mu ponavljajoče prigovarjam `Kaj bi rad? Ne razumem te.`
Mož v takšnih trenutkih reče `Začni že govoriti prosim.` In še prav ima. Kako zelo prav. Pa ne zato, ker bi ga želela priganjati, temveč zato, ker je komunikacija, ko otroci govorijo, veliko lažja. Spomnim se, kako je Ria žlobudrala že pri enem letu; vse smo se lahko zmenili, mali pa gre svojo pot, trmasto, zaletavo, moško. Pa naj mi še kdo reče, da so karakterji ljudi odvisni od znamenja horoskopa. Oba sta leva, rojena tri tedne narazen, en je julijski in drugi avgustovski, po karakterju pa kot noč in dan. Ok, tisti, ki v to verjamete, boste najbrž rekli, da je krivo znamenje kitajskega horoskopa ali pa podznak ali pa element ali pa…. ali pa nič. Ni razlage. Tak pač je. Vreščeč, ko ni po njegovo, jokajoč, ko hoče kaj izsiliti, cepetajoč, ko naredimo drugače kot on želi, cartljiv, tako da se med cedi na vse strani, nagajiv, da se mu kar iskrijo oči, gibčen in razigran kot mali orangutanček v živalskem vrtu, a počasnega jezika in brez volje do govora.
Ampak v petek nas je vse presenetil. Petek je bil dan majhnih zmag in velikih prelomnic. Ria je pojedla rižoto z bučkami in šampinjoni in jo celo pohvalila, kako okusna je bila, Noe pa je spregovoril. Končno! Skakala sem do stropa od veselja in tisti `lahla` sem želela slišati še vsaj petkrat, da sem se prepričala če je res – res, potem pa sem ga nagradila s celim kupom poljubčkov in kar nekaj zaporednimi `daj mi petko` udarci. Po besedah baba, deda, ata, mama, lada, jaja in pati, ki jih je govoril že več kot pol leta nazaj in so potem izginile neznano kam, je sedaj začel z lahla, kar pomeni kahla, doda, kar pomeni voda, deda – z dolgim in zelo širokim e, da je prav posrečen za poslušat, pa ledle – sladoled, paka – palica, pavo – plaval, ako ali ak-ak – kakal, ato – avto, duda, mle – mleko, kopo – kopal in seveda `ne to`, besedna zveza, ki jo pove tako jasno, odločno in glasno, da jo najbrž slišijo še v sosednji ulici in z njo odločno izrazi, da od svojega ne bo odstopil, tudi če to pomeni, da bo moral tako jokati, da bo vmes pozabil dihati ali tako brcati, da ga deset minut ne bom mogla pripeti v avto sedež. `Ne to` je absolutni zmagovalec. In oponašanje glasov – kadar mu rečem naj ponovi besede raca, kuža, lev, muca, konj, slon, motor ali kaj podobnega, začne raje oponašati zvoke, poleg tega pa se naprimer še prime za nos, da nastane slonji rilec, dela grozne grimase kot lev, krampa kot muca ali kaže na majico, kjer ima narisan motor.
Dolgo smo čakali in včasih se mi je zdelo, da sploh ne bomo dočakali, pa vendarle smo. Upam, da bodo tem kratkim besedam kmalu sledile vse daljše in nato celi stavki. Tako bomo lahko mahanje z rokami in nenehno spraševanje kot da smo na kvizu ` Lepo je biti milijonar` dokončno pustili ob strani in tako bomo v komunikaciji vsi enakovredni. Brez krikov, čudnih glasov, nerazumljivih gest in butajočih vrat hladilnika vsakič, ko želi piti mleko. Očitno se je naš najmlajši odločil `Čas je, da spregovorim. ` 🙂
