Obožujem poletje, poleg sonca, vročine, morja in lahkotnih oblačil tudi zato, ker lahko hodimo bosi. Jaz zelo rada hodim bosa, če ne bosa, pa skoraj bosa, čeprav obožujem visoke pete in vse tiste `oh in sploh super štikle`, se kot mamica, v družbi otrok, vseeno bolje počutim na trdnih tleh. Otroka pa bi itak celo leto hodila bosa, če bi bilo mogoče. In ko je pred vrati jesen, ko se začnejo temeprature spuščati, se začne pri nas preizkušanje moči – kdo bo nadvladal koga.
Kot otrok sem oboževala konec avgusta; pa ne zato, ker bi se veselila šole, temveč zato, ker je to pomenilo nakupovanje za šolo in ljubši del so mi bila vedno oblačila in obutev. Šele sedaj razumem, zakaj je bilo to moji mami vedno tako zelo mučno, ker gre ogromno časa, ker tistega, kar iščeš, nikoli ne najdeš, ker zapraviš veliko denarja in ker otrok potem vedno najde nekaj, kar mu ni všeč.
Z oblačili običajno ni težav, vse pogosteje pa se zalomi pri obutvi. Koliko parov potrebujeta, kaj bosta nosila, ko bo hladnejše vreme, kaj bosta obula, ko bo dež, kateri teniski ne premočijo, kaj lahko obujeta na malo lepša oblačila, kateri čevlji so dovolj udobni, a tudi kvalitetni, kateri se ne bodo takoj uničili, ogulili in razlezli, na prehodu jeseni v zimo pa nujno potrebujeta gležnjarje. Na hitro naštejem, da potrebujeta vsak tri pare teniskov – ene tanjše, ki dihajo za toplejše dneve, ene debelejše za hladnejše in mokre dneve in ene malo lepše, ki niso ravno za v vrtec (iz vrtca pridejo novi teniski kot bi bili stari pet let, pa me to sploh ne moti, a zato imam vedno še eno rezervo), gumijaste škornje, ki so nujni ob deževnih dneh ter ene nizke in ene visoke jesenske čevlje, kar pri Rii ponavadi pomeni še dva dodatna para lepih visokih teniskov, ki jih lahko nosi tudi na krilca in oblekce ter vsaj ene lepe jesenske čevlje, ki so ponavadi kakšni jesenski gležnjarji (balerink res ne maram, ker se mi zdi, da slabo vplivajo na nogo in so primerne samo za suho vreme), pri Noetu pa še ene tanjše in ene debeljše nizke jesenske čevlje ter gležnjarčke, ki jih nato nosi tudi ob vstopu v zimo, ko so temperature že nižje, a še ni snega.
Naša najljubša trgovina z otroško obutvijo je Deichmann. Otroka se vsedeta na klopco in gledata risanko, mož spremlja situacijo in skrbi, da sta res pred ekranom, jaz pa lahko v miru poiščem obutev. Ria že na parkirišču veselo naznani, da gre naravnost proti risanki in jaz se seveda navdušeno strinjam, le da je potem sprobavanje in preobuvanje zaradi zavzetosti precej težavnejše, včasih se počutim kot bi obuvala lesene hlode; gledata v svojo smer in se tudi za pet sentimetrov ne prestavita, imam pa vsaj jaz mir pri izbiranju. Od teniskov vedno kupujemo Nike in Adidas, ki so se skozi leta izkazali za najbolj kvalitetne, uporabne, lepe in cenovno sprejemljive (glede na to, da na leto uničita ali prerasteta tudi po 8 ali 10 parov), občasno kupimo tudi kakšne Fila, sicer pa naravnost obožujem otroško obutev znamke Elefanten. Njihovi čevlji so usnjeni, trpežni, kvalitetni, primerni tako za široko kot ozko nogico in celo za otroke z visokim nartom, ker imajo različne modele obutve in lahko izbereš čevelj, ki se res prilega nogici, poleg tega pa so noro lepi; preprosti dizajni se lahko kombinirajo k vsemu in so primerni za vsako priložnost. Mene zelo spominjajo na Super fit, vendar so mi vizualno bolj všeč, cenovne razlike pa praktično ni. Ravno prejšnji teden smo Noetu kupili usnjene jesenske čevlje, ki so res top, pa še celo znižani so bili, tako da sem bila prepričana, da je bil moj srečni dan. Ti čevlji so sicer precej dragi in čeprav so vredni svojega denarja, sem še posebej vesela, ko dobim znižane, saj čevelj v treh mesecih prerasteta in potem ob nenehnem nakupovanju dejansko obupujem. No, to je še ena stvar, ki mi je pri Deichmannu všeč – zadnji pari! Vedno najdem kaj znižanega in včasih kupim kar za naprej, še posebej teniske, ki se vedno rabijo, copate, ki jih menjamo dva ali trikrat v letu in obutev višjega cenovnega razreda, kot so Elefanten čevlji.
Zadnje čase pa imamo grozne težave z velikostmi; Noe je ravno na 24, Ria pa na 29 in teh številk nikjer ne dobimo. Zadnjič sem se po copate vozila v Slovensko Bistrico, en par pa sem prevzela kar v Ljubljani, ker sem bila slučajno tam. Karkoli mi je všeč, karkoli je kvalitetno ali letnemu času primerno, je na voljo v večjih ali manjših številkah, v 24 in 29 pa ne. V treh mesecih so jima noge zrastle za dobri dve številki, mali je junija še nosil 21/22, zdaj 24, Ria pa je junija nosila 27, zdaj pa 29/30. Vsaka dva meseca delam čistko v omari s čevlji, pa se mi zdi, da nikamor ne pridem.
Gumijaste škornje imata; Rii sem jih kupila v C&A in to s Frozen poslikavo, Noe pa ima Hoferjeve s poslikavo Cars. Vsak ima tri pare teniskov, kar bo zadoščalo vsaj do zime, upam, če jih ne bo mali podrajsal na poganjalcu ali skiroju, Noe ima tudi čeveljčke, Rii pa ti še manjkajo, ker niso imeli njene velikosti. Tolažim se, da se jesen še ni zares začela in imam še čas, da jih najdem, čeprav to pomeni, da jih bom čez kakšne tri tedne, ko bomo čez vikend povabljeni kam na lepše, kot nora iskala po vseh trgovinah. Ampak do takrat so še trije tedni. 🙂 Glede na to, da se poletje še ni povsem poslovilo in da jaz z veseljem lovim še zadnje tople dneve in zračim noge v sandalih, jesenske obutve še nisem imela namena zares začeti uporabljati, Noe pa že dva tedna veselo skače v teniskih. Odkar sem jih zložila v omaro in so mu na dosegu, jih hoče imeti kar naprej obute, na nogavice, na boso nogo, pri 15 ali 35 stopinjah, vedno. V vrtec, v mesto, kamorkoli. Očitno je kriva barva, ker opažam, da so mu zadnje čase zelo všeč rdeči čevlji (tudi rdeče sandale je oboževal, obojne).
Ne da se mi zgubljati energije s pregovarjanjem, če se dobro počuti in jih ima rad, pomeni, da sem dobro kupila. Zmaga zame. In čeprav obožujem poletje, potihem upam, da bo jesen kmalu tukaj, ker bo čas, da kupim tudi kaj novega zase. Otroka vedno morata imeti, zanju si vzamem čas, zanju iščem tudi cel teden, zase pa vedno nakupim mimogrede. Čas je, da si vzamem tudi čas zase. Obožujem čevlje (nočete videti moje omare), ker je to kos, ki ti je vedno prav, tudi če se zrediš ali v najboljšem primeru, shujšaš. 🙂
