Sama z dvema

Poletje se uradno sploh še ni zaključilo, pa pri nas difuzor že na polno dela. Kakor hitro sva v nedeljo, po prihodu z vikend oddiha, omenila vrtec, je začel Noe kašljati. Z začetkom septembra se je očitno začela tudi nova serija prehladov in zato ju že `filam` s homeopatskimi granulami in upam, da se boleznim zaenkrat še izognemo. Super bi bilo, če bi zdržala vsaj do sredine oktobra.

Nazadnje sta bila bolana sredi avgusta, ko se je Ria odločila za teden dni `izrednega dopusta`zanjo in teden dni prisilnega dopusta zame. Takrat sem tuhtala ali naj dam Noeta v vrtec in si tako omogočim vsaj nekaj časa za delo ali naj ga raje obdržim doma in tudi njemu privoščim počitnice. Odločila sem se, da bodo obveznosti že počakale in da bo ta teden namenjen otrokoma. Itak pa je dva dni kasneje zbolel tudi on. Imeti doma oba otroka ponavadi pomeni, da nimam časa početi stvari, ki jih običajno opravim že zjutraj, da je kuhanje prestavljeno na tik pred tretjo in da je seznam obveznosti odkljukan šele tik pred polnočjo. Biti sama z dvema pa pomeni tudi povsem nov ritem vsakdana, spremenjen seznam prioritet, povsem uničen urnik in prelaganje na kasneje, zvečer, jutri ali vikend.

Biti sama z dvema pomeni:

• da bosta otroka oblečena že ob sedmih, medtem ko se boš ti po hiši do desetih sprehajala v pižami,
• da boš zajtrkovala šele ob desetih, otroka pa bosta takrat že jedla prvo malico,
• da boš perilo obešala in zlagala `na obroke` in vmes petkrat pozabila prižgati stroj za pranje,
• da boš za kosilo namesto mesa, priloge, solate in sladice naredila le palačinke, ker so hitro pripravljene, poleg tega pa jih bosta otroka zagotovo jedla,
• da boš morala medtem, ko si pereš glavo dvakrat nujno skočiti v dnevno sobo, ker bosta otroka kričala kot da jima gre za življenje,
• da se bosta skregala, zlasala ali celo stepla ravno v trenutku, ko boš ti na drugem koncu stanovanja,
• da bo poštar pozvonil ravno, ko boš previjala enega otroka,
• da bosta otroka najbolj kričala in jokala, ko bodo klicali telefonski anketarji in to bo v enem dnevu vsaj tri krat,
• da bo ostalo perilo nezlikano in najbrž tudi neoprano,
• da bodo tla povsem lepljiva, leprav si jih ves čas `po malem` brisala,
• da boš v eni uri, ko bosta otroka počivala, opravila obveznosti, za katere sicer porabiš pol dneva,
• da bo stanovanje po celem dnevu v popolnem razsulu, čeprav si ga kar naprej pospravljala,
• da boš ob treh pričakala moža s kislim nasmeškom, izčrpanim pogledom in neizmerno željo po počitku, mu predala otroka in se lotila pospravljanja,
• da boš zvečer, namesto, da bi šla spat, postorila vse, česar čez dan nisi mogla
• in se boš zjutraj zbudila samo še bolj utrujena in nejevoljna.

Ob takih dneh ali tednih si želim samo mirnega večera, ne pa vsega tistega jokanja, pregovarjanja in sitnarjenja, ki običajno sledi že tako predolgemu dnevu. Cel dan sem z njima, potem pa me še zvečer hočeta vsak zase, kot bi delovala po principu `več je več` ali `kako iz mame iztisniti več od maksimuma`. Ob takih večerih sta ponavadi žejna, kot da celo leto ne bi pila, na stranišče ju tišči bolj pogosto kot je mene v devetem mesecu nosečnosti in za povedati imata toliko stvari kot bi cel dan delala z ljudmi, ne pa doma sestavljala kocke, brala knjige in gledala risanke.

Ko sem sama z obema, se razpoloženje po dnevih naglo spreminja. V ponedeljek je vse super in oh in sploh in se mi zdi, da sta povsem obvladljiva. V torek se počasi že postavljam na realna tla, otroka postajata sitna, jaz pa ugotavljam, da to konec koncev le ne bodo počitnice. V sredo že začenjata uganjati svoje norčije in preslišita vsa moja opozorila, a se do popoldneva umirita. V četrtek se dogajanje približuje vrelišču; neposlušnost se stopnjuje, bedarije se kopičijo, ignorirata vsa pravila in opozorila in mi s svojim početjem delata samo še več dela, jaz pa se veselim, da bo tedna končno konec in bosta šla spet v vrtec. V petek dogajanje vedno doseže vrhunec; že pred poldnevom sem ponavadi povsem izčrpana in na koncu z živci; politemu mleku, raztreseni hrani, razmetanim igračam in politim oblačilom običajno sledi še plezanje po računalniški mizi, iztaknjeni računalniški kabli, razmetane omare in maratonsko uspavanje, ob pogledu na `to-do` list, ki se samo daljša, pa sem neskončno hvaležna, da se začenja vikend in da gresta v ponedeljek spet v vrtec. Potrebujeta ga tako ona dva kot jaz; vsem se pozna, da niti približno nismo v svojem ritmu.

Ne razumite narobe; uživam kadar sem z njima doma in se vedno trudim, da se imamo res lepo, a jima postane v stanovanju prehitro dolgčas in začneta pogrešati prijatelje in dogajanje v vrtcu, tega pa jima jaz žal ne morem omogočiti, ne glede na to, kako zelo se trudim. Če ob začetku tedna, delovni teden z otrokoma jemljem kot izziv in zanimivo pustolovščino (ja, še vedno sem tako naivna), ga ob koncu tedna jemljem kot izredno naporen prisilni dopust, ki se bo na produktivnosti poznal še naslednja dva tedna. 🙂

Ne glede na to, kako neskončno rada ju imam in kako rada sem z njima, si ne znam predstavljati, da bi ju morala imeti doma in delati v njuni prisotnosti, ker je to absolutno nemogoče!

Comments

comments