Slabo vreme je kot nalašč za pospravljenje, pranje, likanje, sortiranje in odnašanje kupov smeti. Če smo poleg tega še vsi prehlajeni, otroka pa z začetkom laringitisa, kar pomeni za 90% zmanjšano produktivnost, pa je to odlična priložnost še za čiščenje, brisanje prahu, pomivanje in podobno. Ta teden bo očitno `služba` bolj na hladnem, bo pa vsaj stanovanje dobilo svojih pet minut slave.
Včeraj dopoldne smo se spet spravili k sortiranju igrač. To počnemo vsak mesec, pa se mi zdi, da so škatle vse bolj polne in da jih nimamo več kam dajati. Plišaste in plastične igrače so vse bolj začele nadomeščati družabne igre, miselne igre in uganke, knjige z nalogami in vadnice, ki jih prav tako nimamo več kam zlagati, a je igrač vseeno še vedno preveč. Sploh ne vem, od kod se jemljejo in ko enkrat pristanejo, v kateri izmed škatel za igrače, se kaj hitro poškodujejo, polomijo, spremenijo obliko ali več tednov razstavljene ležijo v različnih škatlah in se posamezni deli pogubijo.
Včeraj sva se z možem sortiranja lotila s fiksnim načrtom, da zavrževa vse, kar je poškodovano, česar sploh ne uporabljata, kar je predrobno ali prenevarno ter vse igrače, ki so neuporabne in neprimerne za igro oziroma kot bi rekla jaz, nesmiselne, ker otrok od njih nič nima ter samo ležijo in delajo gnečo. Ko sva začela igrače zlagati iz škatel, se noben ni zmenil za naju: gledala sta naju s tistim `vidva kar pospravljajta` pogledom in nadaljevala s svojo igro, ko pa sva prinesla veliko papirnato vrečo in začela vanjo metati papirje in igrače, sta bila v sekundi pri naju in sta začela, kot dve kokoški na gnoju, brskati po vreči in iz nje jemati vse, kar sva midva metala vanjo (razen smeti).
Jaz v vrečo, ona dva ven. Jaz rečem, da se s tem že celo večnost ne igrata, ona dva, da sta to že zelo dolgo iskala. Jaz razložim, da je igrača povsem neuporabna, Ria mi razlaga, da jo bo uporabila za dekoracijo jedilne mize. Avtomobilčki z enim kolesom, ki so zame nevozni in uničeni, so zanju `tisti poškodovani avti, ki so se razbili v prometni nesreči`, gola punčka, ki z razmršenimi lasmi že tedne leži pozabljena v škatli, menda potrebujem samo novo obleko, ker se je njena izgubila, figurice iz jajčk presenečenja je potrebno nujno shraniti, čeprav jih imamo že cel predal in sploh ničemur ne služijo, PEZ figurice prav tako potrebujeta, ker ko se enkrat na dva meseca spomnita na bonbone, mora biti izbor res širok, samo par figuric je absolutno premalo. Tiste pogrizene in spraskane Frozen kocke so še čisto v redu, čeprav ponekod manjkajo celotni motivi in jih je nemogoče sestaviti. Potem je tukaj še plastično orodje, ki je povsem spremenilo obliko, sestavljanke za dojenčke, ki jih sploh ne pogledata več in lesena avtocesta, s katero se raje tepeta in udrihata drug drugega po glavi, kot vozita avtomobilčke po njej, poleg tega me je vedno strah, da bo kak kos pristal v televiziji. Ampak vse to sta včeraj kar naenkrat potrebovala. Vse nezanimive in drobne igračke, vse pol vozne avtomobilčke in celo leseno avtocesto. Iz vrečke sta grabila kot bi jima šlo za življenje in nosila na kup kot hrčka pred zimskim spanjem.
Hitreje in bolj organizirano kot sva midva metala v vrečo, bolj dosledno sta ona dva prebirala ven in ko sta po nekaj minutah vso svojo `nujno` zalogo zložila na kup in jo spet pozabljeno pustila na preprogi, sem jo jaz v dveh potezah zmetala v vrečko, to pa odnesla na hladno – dobesedno, na balkon. ko sem se lotila sortiranja igrač v otroški sobi, se mi ni noben niti približal; najbrž sploh nista vedela, kaj tam počnem. Vse, kar je moralo stran, pa sem kar sproti odnašala v vrečo na balkonu. Samo tako sem lahko preprečila, da bi kakšna odvečna igrača, spet pristala v predalu. Seveda smo med igračami našli tudi cel kup res `vrednih` stvari, vse od pozabljenih in dolgo iskanih igrač, kakšnega kosa mojega nakita in celo dudo, za katero smo mislili, da je že zdavnaj izginila. In najdena duda je vedno vredna več od zlata!
Ena vreča igrač je šla v smeti, eno vrečko jih bomo podarili. Vsakič, ko so igrače lepo pospravljene v škatlah in je dnevna soba spet prehodna, se počutim kot zmagovalka, a kaj ko ima ta zmaga tako omejen rok trajanja in se vselej končna z bridkim koncem. Po slabe pol ure sta bili obe škatli obrnjeni na glavo in v trenutku se mi je zazdelo, da sva bila pri sortiranju še premalo radikalna.
Še vedno je tretjina igrač neuporabnih in povsem nesmiselnih, še vedno se s tretjino sploh ne igrata in le tretja tretjina je tista, ki jima res služi, gre za kvalitetne, trpežne in `pametne` igrače, takšne, ki niso samo lepe na izgled, ampak dejansko doprinesejo k otrokovemu razvoju. Glede na to, da igrač res ne kupujemo, sem vsakič znova presenečena, kako to, da jim imamo toliko in prav z grozo pomislim na praznike, ki se bližajo, ker običajno pomenijo samo še več igrač, ki se kotalijo pod kavčem, ki jih lovimo izpod postelj, ki preprečujejo normalno prehodnost dnevne sobe, ki se skrivajo po kotih in so običajno predmet spora med otrokoma.
Po dveh urah pospravljanje je bilo 2:0 za naju, a kaj bo po decembrskih praznikih 15:0 za njiju! 🙂
