Ko sem kaj takšnega slišala kakšna tri leta nazaj, ko je Ria šele začela hoditi v vrtec in sem se doma učila za zadnje izpite ter pripravljala na pisanje diplome, me je vsaka takšna izjava globoko prizadela. Počutila sem se nepomembno, ničvredno, nekoristno, imela sem občutek, da sem slaba mama, ker je moj otrok v vrtcu, medtem ko se jaz doma učim, kuham in perem in v meni so se začeli prebujati dvomi o pravilnosti sprejete odločitve, o smiselnosti obiskovanja vrtca in moji slabi organizaciji.
Kadarkoli sem tehtala pravilnost in smiselnost svojih odločitev, zbirala pluse in minuse, iskala zakaj in zato, sem ugotovila, da nikoli ne bo tako, da bi vsem ustrezalo in da kar je zame plus, je za druge lahko minus in se torej nima smisla ozirati na druge. V enem letu sem se navadila na neumestna vprašanja kot so `kaj pa ti počneš? ti ni nič dolgčas? kako to da nimaš časa?` in pripombe kot so `pa ti si itak doma, tebi pa res ni problem, ti imaš mir, zdaj pa res uživaš`. Ljudje so dejansko mislili, da zjutraj oddam otroka v vrtec in grem domov gledat na uro. Mnogi so tako mislili tudi, ko sem imela s.p., tudi ko sem po cele dopoldneve šivala, tudi ko sem se pripravljala na lastno poroko in o tem pisala blog in celo takrat, ko sem hodila v službo in sem imela bolniško, ker sta bila otroka bolana. Seveda, v življenju mame se ves čas cedita med in mleko in jaz sem ju zajemala z veliko žlico.
Prvih nekaj mesecev so me izjave res prizadele, potem so se me nekaj mesecev dotaknile in mi `vrgle kost`, da sem spet razmišljala, jeseni, ko je Ria drugo leto zapored šla v vrtec, jaz pa sem bila doma na porodniški z Noetom, sem postala na tovrstne izjave skoraj imuna in zdaj jih sploh ne slišim več in tudi očitajočih pogledov več ne zaznam, kadar pripomnim da nimam časa. Nikomur se ne čutim dolžna pojasnjevati, kaj v času, ko sta otroka v vrtcu in jaz sama doma počnem, ne čutim se odgovorna opravičevati svoje odločitve in še manj polagati račune ljudem, ki se ne znajo ukvarjati z drugim kot vtikati nos v tuje zadeve.
Biti doma ne pomeni, da sedem ur gledam televizijo, ne pomeni, da spim do devetih in cel dan poležavam, ne pomeni, da hodim na kavice in klepetam s prijateljicami, da veselo nakupujem in listam revije. Teh sedem ur si vsak dan znova dobro organiziram, da čas, ki ga imam na voljo čim bolj izkoristim, da v tem času naredim vse, kar moram narediti in lahko popoldne preživim z otrokoma. V teh sedmih urah pišem, rišem, oblikujem, sestankujem, se dogovarjam, raziskujem, kuham, likam, perem, čistim, pospravljam, načrtujem. Običajno počnem tri stvari hkrati in vedno se mi kam mudi. In če se komu zdi, da jaz doma uživam, z veseljem menjam z njim. Ne samo za sedem ali osem ur, za cel teden ali mesec.
Prav zaradi zgoraj naštetega sem včeraj razmišljala, kako zelo si spet želim nazaj v službo. Delam in delam in delam, pa se mi zdi, da nič ne naredim, da se nikjer ne pozna in nobeni stvari se ne morem povsem posvetiti. Že res, da ti delo od doma dopušča več svobode, več prostega časa, lažje prilagajanje, a zahteva tudi več organizacije, več motivacije, več predanosti, zahteva večopravilnost in ko imaš dopoldneve zaradi bolnih otrok povsem neproduktivne, to zate ne pomeni, da ne delaš, pač pa da delaš zvečer in pozno v noč.
Zdaj se ne čutim več krivo ali neodgovorno, temveč se takšnim izjavam samo nasmehnem, ker vem, da jih lahko izusti samo nekdo, ki je tako zelo nezadovoljen s svojim življenjem, da išče uteho v tem, ko se vtikuje v življenje nekoga drugega in lasten občutek krivde in manjvrednosti projicira na nekoga drugega. Vsakdo ima možnost ostati doma. To je veliko lažje kot najti službo in hoditi v službo.
Izvoli. Poskusi. Bomo videli, kako dolgo in kako uspešno ti bo tole `laufalo`, pa bova potem na kakšni dopoldanski kavici rekli kaj več o tem, kako uživava doma, medtem ko so otroci v vrtcu. Me zanima, če boš takrat še istega mnenja. Če boš seveda našla čas zanjo. 🙂
