Včeraj sem po radiu slišala precej pametno izjavo, ki je v resnici šala, a na nek način povzema bistvo trenutnega stanja in sem prav zaradi tega začela o njej poglobljeno razmišljati. “Včasih so gobe nabirali, da so dobili 100 gob, danes jih nabirajo, da dobijo 100 všečkov.” Res želimo ugajati drugim? Res želimo pokazati kaj zmoremo in znamo, samo za to, da bi nas drugi občudovali? Res delimo z drugimi svoje življenje zato, da bi ti prikimavali našim modrim odločitvam in se strinjali z našim mnenjem? Se res `hranimo` z všečki in komentarji, ki nam pihajo na dušo in dvigujejo naš ego? Res sledimo trendom in naša življenja podrejamo pričakovanjem samo zato, da bi bili opaženi? Je res tako pomembno, kaj mislijo in kako nas vidijo drugi ali je to samo način, na katerega pripovedujemo svojo zgodbo?
Najprej sem vprašala samo sebe in odgovor je bil takoj jasen. Nikoli se nisem zares ozirala na trende, razen na modne, pa še tukaj zelo selektivno in skladno s svojim osebnim stilom in telesnimi proporci, tako da ničesar ne oblečem samo zato, ker bi bilo v trendu, temveč predvsem zato, ker tako čutim sama. Sem mnenja, da moraš vedno slediti sebi, ne glede na trende in trenutna navdušenja. In podobno je pri življenju nasploh. Gob ne hodimo nabirati, da bi z njimi nabirali všečke, ampak ker to počnem že od otroštva, ko sem ob šestih zjutraj z dedkom in babico v gumi škornjih raziskovala gozdove v Slovenskih goricah. V gozd ne hodimo zato, da bi drugi mislili, kako aktivni smo, ampak zato, ker imamo naravo res radi, ker sem se jaz po letih strahu pred klopi (po tem, ko sem prebolela borelijo), zaradi otrok spet opogumila in zato, ker je to zelo učinkovit način, kako otroke ne samo poučiti o naravi, ampak tudi utruditi. Hribov nisem nikoli zares oboževala, če je bilo možno sem se pohodom v velike loku izognila, pa sem z leti ugotovila, da je to samo dobro zame in da otroka uživata v pohodništvu, ne glede na to, kako daleč pridemo. Vedno sem rada lovila ribe, hodila z očetom nabirati klapavice, raziskovala morske živali in lovila rakovice; to je bila vsako poletje najboljša igra z vodo, v vodi in ob vodi in prav to sedaj z navdušenjem prenašam na svoja otroka. Različne vrste prehrane in načine prehranjevanja preizkušam, ker me zanima, kako se bo nanje odzvalo moje telo, koliko so v resnici učinkoviti in koliko držijo zapisi in mnenja tistih, ki jih promovirajo.
Ne pijem kave, čeprav je to trenutno eno izmed najbolj trendi opravil vsake zaposlene mame, ker je preprosto ne maram, ker je nikoli nisem pila in je najbrž tudi ne bom in enako velja za alkoholne pijače. Ne kupujem trendi otroških pripomočkov, igrač in oblačil, ne glede na to, kako fotogenične in lepe so, ker v prvi vrsti gledam na funkcionalnost, kvaliteto in ceno. Še vedno nimamo tablice, pa čeprav marsikdo misli, da smo čudni in tudi ogromnega super fotoaparata ne, čeprav si ga že nekaj časa želim. Ne obiskujemo (še ne) tropskih krajev, oddaljenih destinacij in otroka še nista letela z letalom, pa čeprav je to cel kup všečnega materiala. In za nameček celo otrok ne objavljam (razen v hrbet), pa čeprav je to za vse blogerje nuja; s tem menda pridobivaš na popularnosti, prepoznavnosti, hitreje raste število sledilcev in fotografije z otroki so vsaj trikrat bolj všečkane kot tiste brez. Preprosto ne, ker to nisem jaz in ker to zame v resnici niso trendi.
Pred 50 leti so vsi jedli kislo zelje in krompir, zabeljeno fižolo in kislo smetano, meso pa le ob vikendih, vsi so delali na njivah in v štalah, imeli so le eno lepšo oblačilo in po kavo, pralni prašek in sladkor so hodili v Avstrijo, pa to takrat niso bili trendi, temveč način življenja in tako prav zaradi tega jaz tudi danes vsemu temu ne bi rekla trend, ampak življenje. Le da so to včasih ljudje držali zase, danes pa drug o drugem vse vemo, vse vidimo in zaradi tega ugotavljamo, da imamo ista prepričanja, da živimo po podobnih načelih, da nas veselijo iste aktivnosti in imamo celo iste zamisli. V svetu, kjer je vse vidno, vsem na očeh, je težko biti in ostati drugačen, težko je izstopati, težko je iti svojo pot ne da bi srečal vsaj enega isto mislečega.
Gremo na potep in če se imamo lepo, z veseljem objavim predlog, ker dam s tem mogoče zamisel še komu. Če pripravim dobro sladico ali preprosto in okusno družinsko kosilo, ga delim z drugimi, ker bo najbrž navdušilo vsaj enega izmed tistih, ki mi sledijo in ga bo pripravil tudi sam. Če ugodno kupim otroška oblačila, to objavim, ker bo tako za akcijo izvedelo več ljudi in bo šla ugodna oblačila kupiti še kakšna mama. Če smo z otrokoma ustvarjali in sta pri tem uživala, z veseljem to predlagam še drugim, ker se zavedam, kako dragocene so minute miru in tišine. Ne nabiram všečkov, ampak delim svoje zamisli in dajem navdih. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi vse kar počnemo, počnemo zato, ker v tem uživamo, ker se ob tem zabavamo in ker vedno iščemo aktivnosti, ki so všeč predvsem otrokoma.
Mi gremo gobe še vedno nabirati zaradi gob, čeprav v praksi to pomeni, da debelo uro gazimo po gozdnih strminah, opazujemo vse gobe, ki jih vidimo na in ob poti, vmes nekajkrat počivamo na kakšnem štoru in na koncu bolj malo naberemo, predvsem zato, ker je težko imeti oči na otroških nogah, rokah in glavi, na tleh pred lastnimi nogami in hkrati še gobah, se pa imamo zelo lepo in to je edino kar šteje. In ne glede na število všečkov, je vsaka fotografija in zgodba pristna in iskrena. 🙂
