Ob poslušanju neskončnih mnenj in komentarjev na temo odvajanja od plenic, dude, stekleničke in podobnih zadev, se kot mama dveh otrok ne počutim niti malo ogroženo, prizadeto ali kritizirano. Čeprav se nam na sprehodu vse večkrat dogaja, da hočejo starejše gospe malemu vzeti dudo, da mu govorijo, da bi jo one pospravile ali mu prigovarjajo, koliko lepši bi bil brez nje, jim brez težav odgovorim, da jo obožuje in da tega zagotovo ne bodo dosegle. Kako vem? Ker smo poskusili že toliko različnih opcij in načinov, da mi je zmanjkalo zamisli. Od mišk, ptičkov, škratov, izgube, tega da mu zgrizene in odgriznjene dude nismo nadomestili z novo, do rezanja s škarjami – odrezal si jo je sam, do pogovora, iskanja nadomestka, menjave in podobno. Nič se ni obneslo, ker je enostavno še ni pripravljen dati stran in bolj kot mu prigovarjamo, raje jo ima, četudi je ta zdaj cela pogrizena in odrezana, jo potrebuje in jo obožuje. In zato ga ne silimo in tudi prigovarjamo mu ne več, dudo samo elegantno pospravimo, kadar opazimo, da je res ne potrebuje in še posebej, kadar se veliko pogovarja, ker z dudo v ustih pač ne more govoriti.
In podobno je s plenicami in navajanjem na kahlo. `Pri dveh bi moral biti že suh. A še kar ima plenico?` Vprašanja, ki jih preslišim, a v resnici sploh ne vem, zakaj bi se nekdo spuščal v to. Noeta še ponoči previjamo, ker toliko pije in lula, da ima plenice nabite, dobesedno in ima včasih mokro še celo pižamo. Vem, preprost odgovor bi bil, ne dajte mu piti, pa ne bo lulal, ampak če je žejen, če ne more spati, če ne pije, če zaradi tega lahko tudi pol ure joče, ga ne bom mučila. Otroci so različni in čeprav je Ria ponoči pila le izjemoma, on pije še zdaj in to dvakrat na noč. Čeprav v vrtcu lepo koristi kahlo in kup plenic že kakšen teden skoraj sameva v omarici in ostaja iz dneva v dan isti oziroma se manjša tako počasi, da jaz tega sploh ne opazim, se mu doma s kahlo sploh ne ljubi ukvarjati. Pred nekaj meseci je že vsak večer in vsako jutro hodil na kahlo, zdaj pa niti tega noče več. Tudi če mu Ria dela družbo, ne. Zato pa čez dan z veseljem sede na kahlo. Kak dan kar sam od sebe tri ali petkrat zapored, čeprav potem spusti le kapljico ali tri ali celo vse skupaj že pred tem opravi v plenico, ampak se navaja in spodbujamo ga in pohvalimo ga in vendarle mu dajemo čas.
Ria je bila delno suha prej kot pri dveh letih, povsem suha, pa dobesedno čez noč, potem ko so bila vmes že obdobja, ko kahle niti videti ni hotela, ko se je tri ali štirikrat na dan polulala v hlačke in ko je pozabila, da mora povedati, kdaj je čas za stranišče, pri starosti 2 leti in 3 mesece. In od takrat naprej nikoli več nismo nadeli plenice. Noe najbrž ne bo enako hiter, razen če se drug teden zgodi čudež in samoiniciativno odvrže plenico. Sem se pa domislila načina, ki sem ga začela uvajati nekaj dni nazaj in se je zaenkrat izkazal kot zanimiv. Nisem človek, ki bi hvalil dan pred nočjo, zato o uspešnosti, neuspešnosti in trajnosti metode ne bom pisala, bom pa vsekakor kaj več povedala čez nekaj tednov, če se zadeva obnese.
Niso fantki počasnejši in deklice hitrejše, niso starši bolj ali manj motivirani, niso mamice bolj `komot` ali bolj zavzete in niso otroci razvajeni ali strogo vzgojeni. Gre za lastnosti in nagone, ki se od otroka do otroka razlikujejo, ki potrebujejo svoj čas, da dozorijo in da jih otroci ne samo fizično, temveč tudi umsko sprejmejo, da se jih začnejo zavedati in da razumejo vzrok in posledico. Dokler otrok ne bo razumel, zakaj mora na stranišče, kaj se zgodi, če ne gre in kakšno neugodje mu to povzroči, se tega ne bo posluževal. Nekateri to razumejo prej, drugi kasneje, a na koncu vsi razumejo.
Očitno se še trenutno bolj varnega in sigurnega počuti s plenico in to je zame očiten in jasen znak, da jo še potrebuje. Prisila, pogojevanje in prekomerno spodbujanje, še nikoli niso pozitivno vplivali na privajanje na spremembe. Prepričana sem, da bo zelo kmalu prišel čas, ko bo samovoljno snel plenico, tako kot jo sedaj, ko je polna, ker ga že moti in mu gre na živce in rekel, da je ne želi več. Do takrat bomo pa še malo potrpeli, trenirali, se igrali med sedenjem na kahli, povijali dojenčke, preoblačili mokre spodnje hlačke in ga spodbujali. 🙂
Nekateri pri mejnikih sledijo knjigam in mnenju drugih, namesto lastnemu otroku. Pri dveh bi moral biti suh, brez dude, govoriti lepo oblikovane stavke, se sam obleči, si umiti roke in zobe, super bi bilo, če bi si še obrisal rito, si sam zavezal čevlje, si namazal kruh in mogoče postoril še kaj po stanovanju. Kaj res??? Srečna bom, če bo večino od tega počel pri 4 letih tako, da mu ne bom rabila stat za hrbtom in gledati, če ne poliva naokrog, če ne maže zobne paste po umivalniku, če ni kakec razmazan po celi školjki in če ni več masla na delovni površini kot na kruhu. Vse ob svojem času. Zato pa obvlada poganjalec, poskuša se vozit s kolesom brez pomožnih kolesc, prepleza vsa plezala in ovire, ki jih starejši otroci ne, lepo se pogovarja (končno), pridno je in je zelo vesel in razigran otrok. Suh pa pač še ni in dudo še tudi ima. Bo že. 🙂
