Vsako leto okrog božiča delam `bilanco` preteklega leta in to je ponavadi tudi čas, ko se znova zavem, zakaj so prazniki, tradicija in družina tako pomembni, zakaj Skype pogovori in fotografije v MMSih ne morejo nadomestiti ljubečega objema in iskrenega nasmeha. Nekje med škatlami igrač, ki bodo aktualne še največ teden dni in kupi puloverjev, ki jih bom nosila še vsaj pet sezon, sem našla tudi nekaj vrednejšega. Drobce tistega, kar prehitro izgine, kar prehitro pozabimo, kar ima magično moč le ob božiču, v resnici pa bi se morali tega zavedati vsak dan. VELIČINO.
Veličino družinske tradicije, ki je postala zastarela, nezanimiva in nepomembna, čeprav je v resnici nostalgičen spomin na preteklost in vez, ki povezuje generacije, veličino izročila, ki smo ga kot otroci zelo dobro poznali, sedaj pa se je izgubilo v rolah ovijalnega papirja, kupih darilnih škatel in polnih nakupovalnih vrečkah, veličino vere, ki je glavni razlog, da slavimo božič, a je ostala skrita v ozadju in za mnoge nepoznana oziroma nepomembna.
Veličino božične smrečice, ki se blešči odeta v okraske, ki barvno ne sodijo skupaj in jih skrivamo nekje na zadnji strani, pa bi jih morali v resnici najbolj ponosno izpostaviti, veličino jaslic, ki so skrite pod smrečico, da ne bi končale v škatli z otroškimi igračami, pa so v resnici najbolj primerna igrača za otroke, veličino domačega peciva, ki se zdi samoumevno in se še teden ali dva prelaga po škatlah in posodah, pa bi moralo biti izraz domačnosti. Odkrila sem veličino lučk, ki v mavričnih barvah utripajo na hišah, ograjah, ob cestah, vseh tistih kičastih okrasitev, ki so odvračale poglede, a v resnici predstavljajo svetlobo v naših življenjih in veselje v naših srcih.
Veličina je tisto, kar je dosegljivo vsakomur, ki si dovoli verjeti, da je pomemben, da je vreden, da je velik, ne glede na uspehe, ne glede na slavo, ne glede na prepoznavnost in zaslužek. Veličina se običajno skriva v majhnih stvareh in je vidna le tistim, ki so dovolj skromni, da so jo pripravljeni prepoznati. Prihaja v različnih oblikah in nam daje različna sporočila, a nas obkroža na vsakem koraku.
Veličina je z nasmeškom na obrazu in s toplim objemom sprejeti otroke v vrtec, z mislijo na otroke izdelovati oblačilca zanje, z veliko mero ljubezni speči sveži kruh, premišljeno in sočutno odgovoriti na vprašanja, ki po tihem tarejo mnoge mame, družine in stare starše, nekomu podariti upanje, ki je izgledalo izgubljeno. Veličina je tudi vsak dan znova skuhati kosilo in oprati perilo, iti v službo in z veseljem opraviti svoje delo, razumeti stisko drugih in jim stopiti naproti, izreči spodbudno besedo ali nakloniti pohvalo, samo zato, ker bo nekomu spremenila dan. Veličina je stremeti k svojim sanjam, a ne pozabiti na realnost, delati manj, a bolje in vedno najti čas za stvari, ki so pomembne, za stvari, ki so nam včasih veliko pomenile. Veličina je v tempu sodobnega vsakdana najti kanček nostalgije, drobec tradicionalne preteklosti, spomin na igrivo otroštvo in to prenesti na svoje otroke.
Veliki smo, če si to dovolimo biti in če se zavedamo, da se veličina ne skriva v pomembnih, vrednih in pompoznih stvareh, temveč v srčnosti, ki jo nosimo v sebi. Veličina se skriva v iskricah, ki se prižgejo v otroških očeh, ko zagledajo darila pod božično smrečico in prav bi bilo, da gorijo vsak dan, vse leto.
V poplavi želja, ki so vam jih izrekli, ki ste jih podarili in ki ste jih prejeli, vam želim, da najdete veličino; v vseh, ki vas obkrožajo, v vsem kar vam je drago, a predvsem v sebi!
Imejte čudovit preostanek prazničnega tedna in naj bo skok v 2018 družinsko nostalgičen! Veličasten!
