Odraščanje otrok je nenehno povezano z vprašanjem `Kdaj so dovolj stari?´ Kdaj so dovolj stari, da prvič poskusijo gosto hrano, da se sami postavijo na noge, da izrazijo svojo željo, da razumejo našo pridigo, da se sami odločajo, da gredo prvič ven in da se povsem osamosvojijo. Ali, kdaj so dovolj stari, da jim smemo razožiti, kako nastane otrok in kako poteka porod, zakaj se starši včasih skregajo in zakaj imajo nekateri otroci le enega starša. Nekateri se orientirajo po knjigah, drugi sledimo intuiciji, velikokrat se zmotimo, a še večkrat zadanemo bistvo in kar je najpomembnejše, otrok v njihovem razmišljanju nikoli ne omejujemo. Kar je danes njihova domišljija, je lahko jutri realnost in prav zaradi tega nikoli ne postavljamo omejitev in jih ne prepričujemo, da ni mogoče, ker lahko dosežejo vse kar želijo.
Starši jim moramo ponuditi možnost, jim omogočiti, da poskusijo, jih spodbujati, četudi jim ne bo uspelo. Le če bodo dovolj (spo)znali, bodo lahko zares ugotovili, kdo in kaj si želijo postati in kaj želijo v življenju početi. Igranje vlog je majhnim otrokom ena najljubših iger; prevzemajo karakterje, lastnosti, se poistovetijo, interpretirajo, imitirajo in improvizirajo, ker so lahko vse, kar si želijo postati in ker se v vsak lik tudi zares vživijo. In prav zaradi tega vedno znova radi obiščemo Minicity – mesto v malem, ki otrokom med 2. in 12. letom preko didaktične igre ponuja številne možnosti spoznavanja različnih vsakdanjih opravil, življenjskih vlog in poklicev. Mesto, ki mlajšim predstavlja igro in zabavo, starejšim pa pomaga pri oblikovanju interesov. Kar mi je tukaj vselej najbolj všeč so animatorke, ki poskrbijo, da otrokom ni dolgčas, ki jih zabavajo in učijo hkrati in ki poskrbijo, da imamo tudi starši nekaj minut zase.
Mogoče je res precej po mami, ampak Ria vedno najprej zavije v Hoferjevo trgovino. Majhen voziček, 5 artiklov, ki jih lahko sama izbere; brez mojega sugeriranja, da tega ne potrebujemo, da ni zdravo, da še imamo doma ali da je previsoka cena in na koncu vse tudi sama poračuna, plača in pospravi. Zelenjava, sadje in štručke, ki izgledajo kot prave so celo mene prvič zavedle in sem jih morala pobliže pogledati, da sem ugotovila, da so samo zelo dobra replika. Medtem ko Noe vedno najprej steče do policije, gasilcev in poganjalcev, hitro nadaljuje proti avtomehanični delavnici in nato zida, zabija in žaga v Bauhausovi delavnici.
V soboto sta se oba precej časa zadržala v porodnišnici. Noe se je zamotil s previjanjem dojenčka; Hoferjeve plenice so ležale povsod, Meblo jogi pa bi bil, če bi bil dojenček pravi, cel popackan s kakcem. Še posebej všeč mu je bilo, ko je lahko dojenčku dal stekleničko, ki je sam že nekaj tednov nima več. Z Rio pa sva se v porodnišnici ob ogledu fotografij razvoja zarodka, pogovarjali o tem, kako nastane dojenček, kako to, da je tako majhen, ali je bila tudi ona tako drobna, kako je potrebno dojenčka negovati, kaj mora mamica v nosečnosti jesti in zakaj so koristne tabletke Elevit ter zakaj nekateri otroci pristanejo v inkubatorju. To je tema, o kateri se veliko pogovarjamo, a vedno ostane še kaj, kar jo zanima, kar ji ni povsem jasno ali kar bi lahko poznala še podrobneje in zato je na takšna vprašanja veliko lažje odgovoriti, če ji lahko kaj od tega tudi pokažem. Lahko je previla dojenčka, ga stehtala, ga pokrila in dala spati, si ogledala časovnico razvoja dojenčka ter prepoznavala hranljiva živila, ki sem jih tudi jaz v nosečnosti veliko pojedla, medtem ko večino teh ona niti videti ne želi.
Seveda nikakor nista smela izpustiti priložnosti in sta se preizkusila tudi na AMZS-jevem simulatorju vožnje, se peljala z LPP-jevim avtobusom, kuhala in ločevala odpadke v Snaginem kotičku, razbijala zidove in gradila hiše ter sadila rože, skuhala sta mi ogromno porcijo Barillinim testenin, a žal brez paradižnikove omake, ker je je menda zmanjkalo, vmes na bankomatu dvignila vse svoje prihranke in se nastavljala pred Epsonovim foto platnom, ki je del foto kotička. Najbrž ne rabim omenjati, da sta trenutno v fazi, ko se zelo rada slikata, a še raje gledata svoje slike in posnetke. Končno, čeprav je včasih za pametno fotografijo potreben cel projekt. Udeležili smo se tudi družinskega turnirja v namiznem tenisu; Noe je kot najmlajši hotel bit glavni, čeprav smo bili v resnici zgolj navijači, na koncu pa smo si privoščili – cakepopse. Ker sta dovolj stara, da pomagata pri hišnih opravilih, da pospravita za seboj in poslušata pridigo, ker sta dovolj stara, da ubesedita svoje želje in se pogovarjata kot enakovredna sogovornika in ker sta dovolj stara, da se učita, spoznavata in zabavata. Kar je zanju danes igra, bo jutri realno življenje in še vedno verjamem, da je otrok dovolj star, ko izrazi iniciativo, ko pokaže interes. Kdo ve, mogoče pa bo Noe čez 20 let policaj, Ria pa zdravnica. 😉
Če še ne veš… Minicity se nahaja v ljubljanskem BTCju in ne ponuja zgolj zabave za malčke, temveč tudi kotiček za dojenčke, nudijo varstvo otrok in poskrbijo za nepozabno praznovanje rojstnega dne, ki je tematsko obarvano. V marcu vas čaka še veliko zanimivih dogodkov, med drugim tudi Mreženje za bodoče mamice in prav posebno praznovanje materinskega dne s kulinaričnim razvajanjem izpod rok vaših otrok. Obisk Minicityja je nepozabna dogodivščina za otroka, ki mu ostane v lepem spominu in stane manj kot plastična igrača, ki je po petih minutah nezanimiva. Zdaj pa hitro načrtovat obisk!
___________________________________________________________________
Objava je nastala v sodelovanju z Minicity.
