Če mi še kdo kdaj reče, da je z otroki vsako leto lažje, mu bom povedala, da ne potrebujem tolažbe, ker mi je že zdavnaj postalo jasno, da temu ni tako. Ko sta bila dojenčka, sem računala, koliko bolje bo, ko bosta hodila, samostojno jedla, se sama igrala, ko ne bosta več imela plenic in bosta lahko povedala, kaj želita, ko mi ne bo več treba ugibati, pa sem se prekleto motila.
Zdaj preveč govorita, kar naprej, glasno in drug čez drugega, včasih kar v tri dni, sploh ne poslušata in ni ju mogoče ustaviti, včasih me spravita v zadrego in velikokrat me s ponavljajočimi vprašanji in nenehnim pregovarajanjem spravita ob živce. Zdaj kar naprej hodita. Kaj hodita? Tekata, skačeta, se kotalita in norita, brez reda, brez posebne previdnosti, padata, včasih kam zbežita ali se skrijeta. Kar naenkrat jima je postalo vse dosegljivo in včasih resno razmišljam o nakupu otroškega povodca, vsaj za obisk trgovine, ko brezglavo kateri zdirja proti vratom in parkirišču. Zdaj samostojno jesta, a sta tudi neprimerno bolj izbirčna; nahraniti ju, je postal cel projekt in na koncu midva z možem za njima pojeva ostanke vsega po malo, da o tem, da je včasih več hrane na tleh kot na mizi, sploh ne govorim. Zdaj se samostojno igrata, a predvsem velikokrat skregata, zlasata, tudi stepeta. Če so bile prej igrače na dveh kvadratih dnevne sobe, so zdaj povsod, v vseh prostorih, pometane iz predalov, pod kavčem, včasih celo v košu z umazanim perilom. Pol predala s priborom imamo v banji, ker so to najboljše igrače za vodo. Zdaj nimata plenic in to je meni ena najljubših prelomnic odraščanja, čeprav je še vedno treba brisati ritko in čeprav smo pri mlajšem še v zadnji fazi odvajanja, vsaj plenic in robčkov več ne rabim kupovati in končno bo konec brcanja v trebuh in tečnega zvijanja med previjanjem.
Kaj bi dala, da bi bila kdaj pa kdaj spet dojenčka, tista majhna, nežna, nebogljena in cartljiva. Tista tiha, ki sta bila srečna, samo da sem bila ob njiju, samo da sta se lahko podojila in sta imela suho ritko. Zdaj je zadovoljitev njunih potreb in želja cel projekt. Včasih vmes pozabim, kaj naredit, kaj sem hotela povedati in na trenutke celo, kdo sem. Ni prava barva, ni pravi motiv, ni prava oblika, napačen kozarec ali skodelica, napačen potisk na spodnjih hlačkah ali majici, napačni čevlji ali jakna, narobe zvezan šal. Jaz ga oblečem, on se kriče sleče, jaz ga obujem, on se brcaje sezuje, jaz ga hočem pomirit, on se jokajoče dere in ga sploh ne razumem.
Mogoče je bilo, ko sta bila mlajša težje, ker nista znala ubesediti kaj želita, a je zdaj včasih še veliko bolj naporno, ker svojo voljo uveljavljata vsem omejitvam navkljub in ker se kot leva (kar dejansko tudi sta – po horoskopu) borita proti mojim zapovedim in pričakovanjem. Tako da, ne mi reči, da bo bolje, ker vem da ne bo. Mogoče bosta začela poslušati in razumeti, a bosta tudi natrenirala svojo sposobnost prepričevanja in pogajanja. Mogoče bosta povsem samostojna, a bosta tudi bolj neodvisna in svojeglava. Mogoče bosta kdaj vsejedca, neizbirčna in z vsem zadovoljna, a bosta še nekaj časa za seboj puščala umazano posodo in razdejanje v kuhinji. Mogoče bosta tudi inteligentna, spretna, odločna, vztrajna in predana, a tudi prebrisana, trmasta in jezikava. Ni me treba tolažiti, da ne bo tako, ker se še predobro spomnim, kakšna sem bila jaz. V nekem obdobju nas kar naenkrat prerastejo; najprej čustveno, nato fizično in na koncu še mentalno. Če se nam prej ni ljubilo prerekati okrog okrog zelenjavne juhe in solate, se nam kasneje hitro več ne bo ljubilo okrog ure prihoda domov ali spanja pri prijateljih. Jaz zagovarjam meje, pravila in red, a zagovarjam tudi svobodo odločanja, samostojnost in neodvisnost otroka. Prepričana sem, da bosta vsako leto bolj naporna, čeprav morda ne v dobesednem smislu, a skrbi bo vedno več, zahtevala bosta več; še več pogovorov, še več časa, še več pozornosti in še več nadzora, dokler ne bosta pripravljena na samostojnost, na odločanje z lastno glavo.
Zdaj bolj kot kadarkoli prej, razumem stavek `Mali otroci, male skrbi, veliki otroci, velike skrbi.` Še vedno se bomo najbrž sprli glede majice ali hlač, le da bodo te 10 številk večje, ozke kot slamica, raztrgane kot vrteks za solato in veliko prekratke. Kolikokrat sem se jaz zaradi takšnih bedarij sporekla s svojo mamo?!? Že zdavnaj sem nehala šteti. 🙂
