Razumem te mamica

0

Še pet let nazaj marsičesa nisem razumela. Nisem, ker nisem mogla ali pa nisem, ker nisem hotela. Verjela sem v svoj prav in prepričana sem bila, da bo pri meni vse drugače. Drugače kot je bilo pri vseh pred mano, pri moji mami, pri moji babici, celo tistih, ki so rodile pol leta pred mano. Bila sem preveč zaverovana vase, preveč prepričana, da če zmorem vse, bom tudi to, preveč ‘pametna’.

Zdaj gledam stvari z drugimi očmi in predvsem drugače čutim. Zdaj razumem. Pet let, dva poroda, nešteto neprespanih noči, dve hormonski preobrazbi in malo morje izgubljenih živcev kasneje, razumem. Razumem te mamica.

Razumem, da si lahko nepopisno jezna na svojega otroka in ga imaš hkrati nepopisno rada. Včasih ne vem dobro, kje se ta meja konča in včasih se zalotim, kako se razočaranje spreminja v ponos, kako se sreča spreminja v jezo, kako ju nek trenutek želim tesno objeti, drugi pa si želim samo minuto miru. To je hujše od hormonskega vlakca smrti in bolj divje od izpadov zaradi PMS-a.

Razumem, zakaj starši rečejo, da imajo svoje otroke najraje na svetu, a včasih potrebujejo timeout. Tudi ljubezen izčrpava, tudi predanost in ustrežljivost ti jemljeta energijo.

Razumem,  zakaj je včasih tišina najboljše zdravilo, ker si lahko le takrat sestavim svoje misli, ker lahko lovim drobce izgubljenega potrpljenja in si ližem rane zaradi slabe vesti ter upam, da bom jutri spet v popolni formi, pripravljena na nov `boj`.

Razumem, kako zelo te lahko trma spravi ob živce in zakaj nekatere mame spijejo na litre kave, pokadijo celo škatlo cigaret ali si zvečer privoščijo deci vina. Jaz sem od sile začela teči, pa čeprav tek na smrt sovražim.

Razumem, zakaj so starši zvečer izčrpani, četudi ne pretečejo malega maratona, ne obiščejo fitnesa ali ne naredijo ture s kolesom. Včasih je samo poslušanje otrokovega joka bolj utrujajoče od 12 urnega delovnika.

Razumem, zakaj pravijo, da skrbi z otroki rastejo; ko sta bila dojenčka je bila moja edina skrb, da sta sita, previta in naspana, zdaj pa njunih potreb in želja sploh ne uspem več dohajati in naj se še tako trudim, včasih jima je ustreči težje kot holivudskim divam.

Razumem, zakaj mame veliko jokajo; enkrat od sreče in ponosa, drugič od žalosti in razočaranja. Materinstvo je nenehen vrtiljak čustev in hormonov, na katerem te premetava v vse smeri in večkrat pristaneš celo na tleh.

Razumem, da materinstvo ni služba, ker sem tam za opravljeno pohvaljena in plačana, ker tja pridem in grem, ker so rezultati dejansko vidni ali vloga, ki jo odigraš, ki jo prevzameš in nato pozabiš, s katero navdušiš in požameš stoječe ovacije, temveč poslanstvo, ki te nenehno postavlja pred preizkušnje, ki traja 24 ur na dan, ki zahteva nenehen trud in odrekanje, v zameno pa prejmeš enkrat ljubezen in objeme in drugič jezo in jok.

Razumem, da kot mati nikoli ne moreš imeti prav, ker se vedno najde nekdo, ki si ga razočarala; otrok, ker nisi izpolnila njegovih želja, stari starši, ker se ne ravnaš po njihovih nasvetih, prijateljice in druge mamice, ker ne slediš trendom vzgoje ali strokovno osebje, ker si prekršila vsa možna pravila in zakonitosti.

Razumem, da so zmage kratkotrajne in hitro minljive in nanje prehitro pozabiš, porazi pa dolgotrajni in boleči. Včasih samo sediš in razmišljaš, kje si ga polomila in bolj kot analiziraš, bolj jasno ti je, da nimaš pojma. V nekem trenutku se ti zdi, da vse delaš narobe.

Razumem, kaj čutiš, ko se z ogromnimi podočnjaki in razmršenimi lasmi uzreš v ogledalu. Utrujena si, izčrpana in pod nenehnim stresom, a si vendarle nepopisno srečna.

Razumem, zakaj tečeš, hodiš v hribe, nabiraš gobe, loviš kostanje iz ježic, zakaj se vrešče navdušuješ nad rakovicami in morskimi zvezdami in zakaj se raznežiš celo ob pogledu na najbolj ostudne živali. To navdušuje tvoje otroke in zdaj so njihovi interesi postali tvoji.

Razumem, zakaj si celodnevne nakupovalne pohode zamenjala za športne dopoldneve in ustvarjalne popoldneve z otroki. Tudi če greš v trgovino, vedno prineseš domov samo stvari za otroke, s prijateljicami se skoraj ves čas pogovarjaš o otrocih, vmes pet krat preveriš telefon in pred odhodom domov jim kupiš še Kinder jajčko; ker vse tiste vrečke pač niso dovolj in je nasmeh na otroškem obrazu največja dragocenost.

Razumem vse mame, ki so raje doma s svojimi otroki kot na potepanjih s prijateljicami, na službenih poteh in seminarjih. Včasih je res naporno, včasih je do konca izčrpujoče, včasih mi posrkata vso energijo in mi večer popestrita z glavobolom, a hkrati nič ni tako pomirjujoče, nežno in ljubezni polno kot crkljanje z otroki. In ko gledam slike iz časa, ko sta bila drobna dojenčka, mi je žal za vsako minuto, ko nisem bila z njima. Tako kot mi je zdaj včasih vsega dovolj, tako mi bo čez nekaj let žal.

Zato zdaj razumem, zakaj mamice, ko otroci rastejo in odrastejo, pogrešajo čase, ko so bili malčki. Včasih se mi zdi, da ne bosta nikoli zrastla, po drugi strani pa si želim, da bi lahko ustavila čas. Mame pač. Le kdo bi nas razumel…

Edino pomembno je, da razumemo druga drugo in se podpiramo. <3 

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj