Ponosna sem na vaju

0

Niso vsi otroci poslušni, iznajdljivi, pametni, spretni in komunikativni, a smo mame vendarle ponosne nanje, ker lahko pri vsakem otroku najdeš kaj, kar je občudovanja vredno, kar ti izvabi nasmešek na obraz in kar ti prikliče solze v oči. Vsak otrok ima lastnosti, sposobnosti in znanja, na katere smo z veseljem ponosne, le videti jih je potrebno znati.

Oba sta moja, oba enako vzgajamo, oba odraščata v istem okolju, a sta vendarle tako zelo različna in prav zato sem ju že dolgo nazaj nehala primerjati. Nehala sem ju primerjati v rasti, govoru, pomnjenju, štetju in pisanju, nehala sem ju primerjati v razvojnih mejnikih, motoričnih sposobnostih in športnih aktivnosti, nehala sem delati primerjave v njunem izražanju in obnašanju, ker znanja in veščine osvajata vsak po svoji poti in če je Ria bolj aktivna na miselnem področju, Noe izrazito izstopa na gibalnem. In na oba sem neizmerno ponosna, saj me vsak dan presenetita ali navdušita z novim pridobljenim znanjem, z novo osvojeno veščino ali z vedenjem, ki ga dotlej še nisem videla. Ni dneva, ko ne bi bila ponosna nanju. Včasih zaradi pomembnih prelomnic kot so prvi koraki, prve besede, vožnja brez pomožnih kolesc, lulanje na kahlico ali samostojno hranjenje, pogumno plezanje na igrala ali skakanje v vodo in plavanje brez rokavčkov, a večinoma zaradi drobnih stvari, ki jih mnogi sploh ne opazijo. Zaradi nežnih objemov, lepih pogledov, prijazne pomoči, tolažilnega božanja, ponujenega sladoleda, večernega poljubčka, skupne igre ali ljubeče skrbi drug za drugega.Nisem najbolj ponosna na vse kar znata in zmoreta, na vse kar sta dosegla in na vse kar lahko pokažeta, temveč predvsem na to, kdo in kaj sta ter v kakšni osebi rasteta. Čeprav so ti trenutki redki, mi srce kar zaigra od ponosa, ko Ria Noetu oskrbi rano, ko ga pocrklja ali pomiri, ko Noe Rii ponudi robček ali obriše solze, ko se primeta za roke in skupaj raziskujeta gozd, ko si pripovedujeta zgodbice in se drug drugega iskreno razveselita, ko se zarotita proti nama in naju želita naplahtati ali naredita lumparijo in si nato krijeta hrbet. Ponosna sem, ko si delita igrače in v miru skupaj gledata risanko, medtem ko iz iste posodice jesta smoki, ko skupaj bereta knjige, ko si pomagata pri reševanju ugank ali sestavljanju kock, obuvanju čevljev ali oblačenju jopice. Ponosna sem, ko egoizem in željo po zadostitvi lastnih potreb postavita ob stran in pomagata drug drugemu, ko pozabita čigava je igrača in se preprosto igrata, ko se zavedata, da sta zame oba na prvem mestu in ni pomembno, kdo je prvi pri meni ali koliko časa se kdo crklja, ko se upreta nejevolji in storita kar ju prosim, čeprav se jima ne ljubi in ko upoštevata navodila, čeprav jih sicer zelo rada kršita.

Želim ju naučiti, da ni pomembno samo to kar imamo, kar znamo, kar smo dosegli in kar lahko pokažemo, temveč predvsem to, kakšni ljudje smo. Želim, da bi odrasla v prijazni, empatični, ljubeči in iskreni osebi in čeprav ju okaram, kadar se družno postavita proti nama ali drug drugega zagovarjata, ko naredita bedarijo, ko jočeta, kadar ju ločim in se kar naenkrat pogrešata, čeprav sta se pol minute nazaj prerivala in ščipala, sem nanju potihem zelo ponosna; ker si stojita ob strani, ker sta drug drugemu v oporo in ker se zavedata, da bosta skupaj dosegla več in hitreje. Ker gledam, kako vez med bratom in sestro raste in se krepi, ker se zavedam, da so to temelji najpomembnejšega odnosa v življenju in si želim, da bi bilo čez 20, 30 ali 50 let enako. Imeti brata ali sestro, na katerega se lahko vedno obrneš, ki mu lahko zaupaš in ki te vedno podpira, je neprecenljiva sreča.

Samo pogledam ju in čeprav si večji del časa želim, da bi bila bolj tiha, bolj mirna, bolj poslušna, bolj prilagodljiva, bolj potrpežljiva in manj občutljiva, sem nanju neizmerno ponosna. Obvladata vožnjo s kolesom brez pomožnih kolesc, se vozita z rolerji, plavata in plezata, tekoče in razločno govorita, sama se oblečeta in obujeta, zelo rada tekata in spretno sestavljata sestavljanke, lepo rišeta in čudovito pojeta, imata bujno domišljijo in zelo dobro pomnita, a najbolj srečna in ponosna sem, ko oba hkrati stečeta v moj objem, ko me oba držita okrog vratu in se ne prerivata ali glasno protestirata. V mojem objemu bo vedno prostor za oba in nanju bom ponosna, ne glede na to, kaj bosta dosegla.


Ria in Noe gledata in `bereta` knjigo Vajine najlepše dogodivščine, s 15 različnimi zgodbicami, ki govorijo o vsakdanjih prigodah bratcev in sestric; vse od kolesarjenja, plezanja, skakanja po lužah, prepevanja, kuhanja, do igranja z žogo, umivanja zob in večernega uspavanja. Knjigica je namenjena sorojencem – bratcem in sestricam in je osnovana na personaliziranih likih otrok, tako da se otroci ne poistovetijo zgolj z zgodbami, temveč tudi z vsebino. Ria in Noe jo naravnost obožujeta – v slovenski in angleški verziji. Naši Mali junaki tokrat tudi v dvojicah. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj