Prejšnji vikend so splet preplavile novice o otvoritvi prvega slovenskega koruznega labirinta. `Kje je to? Kaj je to? Tako blizu ga imamo? Nujno ga moramo obiskati!` je bil moj prvi odziv. Kadar gre za aktivnosti v naravi, smo mi vedno takoj za.
Koruzni labirint smo včeraj, še ne teden dni po otvoritvi, res obiskali in imeli smo se super lepo. Sprva si sploh nisem znala predstavljati, kaj bomo tam počeli, kakšen bi naj bil smisel labirinta, razen preživljanje prostega časa v naravi, ampak za to bi lahko šli tudi v gozd in ne bi rabili plačati vstopnine, potem pa sem bila prijetno presenečena. Na vstopu v labirint nas je pričakal prijazen gospod, ki nam je razložil, kako se v labirintu orientiramo, kje najdemo interaktivne točke in kaj vse bomo na teh odkrili ter nam zaželel prijetno dogodivščino.
Najprej sem pomislila `Kaj pa če se bomo izgubili?`In smo se. Kmalu po drugi interaktivni točki, kar naenkrat nisem več imela pojma, kje smo in kam gremo in ko smo prišli do naslednje, sem ugotovila, da smo dejansko hodili povsem drugje kot sem mislila. Ampak otroka sta uživala in to je bilo edino pomembno. Labirint je zasajen na dobrih 32.000 kvadratnih metrih in obsega 4.215 m sprehajalnih poti, ki so speljane v obliki metulja. Poti so dovolj široke, da lahko po njih peljete tudi otroški voziček, da se lahko otroci vozijo s poganjalcem ali da se vsi lepo primete za roke in se sprehodite od točke do točke.
Kmalu za tem, ko smo se izgubili in prispeli, namesto na interaktivno točko številka 3, na točko številka 6, sem ugotovila, kjer sem naredila napako v sledenju poti na zemljevidu in jo takoj popravila; odtlej se nismo več izgubili. In kaj vse smo videli na 13 interaktivnih točkah? Na njih se nahajajo zapisi o koruzi, običajih, naravi, preteklosti, lepih mislih in medsebojnih odnosih. Na eni smo gradili leseno skulpturo, na drugi smo bosi hodili po čutni poti, potem smo brali knjige na poljski postelji, izdelovali možice in deklice iz ličja, razvozlavali miselno uganko, opazovali optično iluzijo, igrali namizni leseni labirint, spoznavali poljsko cvetje in fotosintezo ter še veliko več. Ria je na vsaki točki prepisala črko v ustrezno okence in na koncu smo na zadnji strani zemljevida sestavili geslo, ki nam bo mogoče, če nam bo sreča naklonjena, v žrebu prineslo nagrado. Kdo bi vedel. 😉
Od vsega me je najbolj presenetil Noetov odziv. Sprva se je pritoževal nad hojo, prosjačil, da ga nosimo na ramenih in trmaril, a je ob vstopu v labirint povsem spremenil razpoloženje, potem ko smo ga na čutni poti sezuli in je lahko labirint raziskoval bos, pa je nenormalno užival. Bos je tekal po zaraščenih in blatnih poljskih poteh, preko kamenja, koruznih listov in plevela, iskal interaktivne točke, spraševal kam mora zaviti in se preizkusil v čisto vsakem izzivu. Ko smo zapuščali labirint, je bil vidno nejevoljen, ker je bilo raziskovanje končano. Na vstopu oziroma izstopu smo se spet pomudili pri igri križci-krožci oziroma pikapolonice-čebelice in v škatlo za žrebanje oddali svoj zemljevid.
Mi smo se v labirintu izgubili za dve uri, a bi brez težav tam preživeli tudi štiri ure ali več. Prav zanimivo je, kako znajo otroci uživati v povsem preprostih rečeh, naprimer v poteh med koruzo, kamenju, vejah in preprostih lesenih igračah. Nekatere izmed njih so ju tako navdušile, da jih bomo morali izdelati doma. Končno zanimiva aktivnost v naravi, ki je blizu doma; Koruzni labirint se namreč nahaja v Dobrovcah pri Miklavžu na Dravskem polju, kar je le 10 minut od nas in ga lahko obiščemo tudi s kolesi, družinska vstopnica pa stane 19 eur (za maksimalno dve odrasli osebi in tri otroke). Labirint so pravzaprav šele odprli, ampak mi smo ga morali čim prej obiskati. V kratkem pripravljajo tudi številne aktivnosti kot je iskanje zaklada, nočni obisk labirinta in delavnice za otroke. Očitno se bomo letos še večkrat mudili med koruzo. 🙂
