`Mom breakdown` sredi trgovine

0
Vir: www.scarymommy.com

Danes sem doživela enega tistih totalnih zlomov, polomov ali kakorkoli jim že rečemo. Enega tistih, o katerih sicer veliko berem in sem pogosto blizu, a ga prav zares še nikoli nisem izkusila na lastni koži. Enega tistih, ko bi se najraje udrla v zemljo, pogreznila sama vase, izpuhtela, če bi le lahko. Enega tistih, ki te globoko prizadenejo in postavijo na trhla tla vse, kar si do sedaj počela kot mama. Vso tvojo ljubezen, prizadevanja, odrekanja in vzgojne metode.

Še zdaj, ko to pišem, pa je od tega že dve uri, jočem in še vedno me v grlu stiska cmok. Otroka sta me spravila čez rob. In to ne med stenami domačega stanovanja, temveč v trgovini. Vsem na očeh. Kot bi izkoristila mojo utrujenost in kot bi želela dnevu dodati piko na i. Čudovitemu dnevu, ki smo ga danes preživeli. Dobesedno ponorčevala sta se iz mene. Mogoče nalašč, mogoče slučajno, ampak z vedenjem, ki je mene globoko prizadelo, sta naredila celo predstavo. In v njej neznansko uživala.

Popoldne, po dolgem in napornem dnevu v Avstriji, kjer smo kupovali novo pohištvo za njuno sobo in še cel kup drugih stvari, sem šla z njima sama v trgovino. Samo zato, da bi lahko mož v miru belil njuno sobo in bi bili po treh dneh spanja na kavču končno čim prej spet vsak v svoji postelji. Vse je bilo super, do trenutka, ko smo stopili v trgovino in je šlo vse po zlu. Dobesedno. Najprej nikakor nisem našla niti enega kovanca ali žetona za voziček, nikjer v nahrbtniku, jakni in niti v avtu, tako da smo morali ponj na blagajno. Ok, ni panike. Se pač zgodi. Potem pa se je začelo prerivanje, tuljenje, prepiranje, izzivanje, obešanje po vozičku. Najprej sta želela oba v voziček. Prav, samo da bo mir. Kakšen mir neki – takoj sta se začela brcati, zato sem ju dala ven. Enega sem postavila na stopničko za težke izdelke in drugega posadila nazaj v voziček, pa ni pomagalo. Nato sem ju, samo da bi ju ločila, postavila vsakega na svojo stran vozička, pa tudi to ni pomagalo. Kar naprej sem ju opozarjala, onadva pa vsak po svoje. Izzivanje, kričanje, tekanje, tečnarjenje, brcanje in ščipanje. Sto krat sem ju opozorila, ju neštetokrat popravila vsakega na svojo stran, pa sta si kar naprej potiskala voziček, da je celo mene premetavalo sem in tja in sem ga med policami komajda uravnavala. Moje postopno izgubljanje živcev in vztrajno krotenje je s prijazno in spodbudno opazko pospremil starejši gospod, a ni pomagalo. Kislo sem se nasmehnila in se želela nekam skriti. Čim bolj mirno in čim hitreje sem želela vse, kar smo potrebovali, zložiti v voziček, pa mi tega nista dovolila. Vsi so nas videli in vsi so slišali moja opozorila, moje prošnje naj se umirita, moje opazke, naj nehata noreti, cela trgovina, le ona dva ne. Ko je Noe stal na svoji strani, ga je šla Ria ščipati, samo toliko, da ga je razdražila. Potem je on spet premetaval paket, ki smo ga imeli v vozičku sem in tja, butal vanj in se zraven po otročje oglašal.

Mislim, da mi je na čelu pisalo, da bi najraje izginila. Izpuhtela. Na sebi sem čutila obtožujoče in ocenjujoče poglede ljudi. Čeprav jih nisem zares videla, sem videla njihovo odkimavanje z glavo. Doma bi ju poslala vsakega v svojo sobo in predihala trenutno jezo in tesnobo, tam pa se nisem mogla nikamor umakniti in tudi njiju nisem mogla nikakor ločiti. Komaj smo se prebili do blagajne, kjer je bila dolga čakalna vrsta samo še ena dobra priložnost več, da me popolnoma spravita ob živce. Na stojalu s čokoladnimi Miklavži sta našla enega, ki ga je nekdo odprl in prelomil na pol in začela lomiti odvito čokolado, potem sta se začela prerivati v ozkem prehodu za blagajno in na koncu se je Noe lotil odpiranja Cedevite, a sem ga, kot vedno, pravočasno prestregla in že stotič za roko povlekla na svojo stran. Tako se je butnil v voziček in začel divje jokati. Ker očitno ni bilo dovolj in ker ljudje res nimajo pojma, kako se počuti mama, ki ima za sabo tako divjih 10 minut, se je v vrsti za nami našel nek nezrel moški, ki je začel oponašati njegovo jokanje v pet krat hujši različici in se je ob tem očitno počutil izredno izpopolnjenega, čeprav se je v resnici spustil na nivo triletnika ali bolje rečeno, celo pod njegov nivo.

Komaj sem predihala tistih nekaj minut in se vmes tri krat pošteno ugriznila v jezik, da mu nisem povedala par krepkih, sem mu pa namenila pogled iz katerega so švigale strele. Zložila sem stvari v voziček, plačala in čim prej zapustila trgovino. V meni je vrelo in samo kapljica je manjkala, da bi vso svojo jezo, ves svoj sram in vse svoje razočaranje podelila z vsemi, ki so spremljali našo popoldansko predstavo. Z vsemi, ki mislijo, da se njim to ne more zgoditi. Z vsemi, ki se jim je zdelo, da nimam pojma, kaj počnem. Z vsemi, ki se jim je njuno početje zdelo zabavno, čeprav je mene sililo na jok in sem se dušila v zadržanih solzah. Z vsemi tistimi, ki mislijo, da njihovi otroci tega nikoli ne bi naredili in da sta slabo vzgojena. Z vsemi tistimi, ki uživajo, kadar se drugi znajdejo v stiski in želijo pristaviti še svoj vložek. Z vsemi, ki se sprašujejo, kakšen dan je za menoj in kakšen večer me čaka. In predvsem z vsemi tistimi, ki z veseljem sodijo, a se bolj redko vprašajo, zakaj in kako. Ali pa mogoče sploh nimajo svojih otrok. Ker je biti pameten, pač najlažje.

Komaj sem prišla do avta, ju spravila v avto sedeže in zložila vse kar smo kupili v prtljažnik, ker so si solze že utirale pot na plano. Ko sem sedla v avto me je zajela nepopisna žalost, končno sem lahko spustila na plano vse svoje razočaranje in se utopila v solzah. Odpovedala sem vse naše popoldanske načrte in se odpeljala naravnost domov. In vso pot sem jokala, pridigala in kričala. Zlomila sta me. Popolnoma. Počutila sem se nemočno in nerazumljeno. Počutila sem se šibko in poraženo. Počutila sem se izgubljeno in osramočeno. Pred vsemi tistimi ljudmi, neznanci v trgovini, sta me uspela popolnoma osramotiti. Stisnila sta me v kot in jaz sem jima to dovolila. Enostavno nisem imela moči, da bi ju ukrotila, da bi ju umirila, da bi preusmerila njuno pozornost. Ne glede na to, koliko sem se trudila, sta me nadvladala.

Velikokrat sta me že preizkušala, a sem ju uspela vsakič ukrotiti, tokrat pa mi enostavno ni uspelo. V resnici mi je, zdaj, ko gledam stvari za nazaj, popolnoma vseeno, kaj so si drugi mislili. Vseeno mi je, če menijo, da nisem dobra mama, vseeno, če sem bila po njihovi oceni preostra in prestroga in vseeno, če so mnenja, da otroka nista vzgojena. Ni pa mi vseeno, kakšno sporočilo sta dobila onadva, saj sta videla, da me lahko zlomita in da me lahko, če sta dovolj vztrajna, `premagata`. Pred spanjem smo se pogovorili in pocartali. Videla sta, da sta res ravnala narobe in da sta me močno užalostila. Upam, da jima je to dovolj jasno pokazalo, da takšno vedenje vpliva tudi na druge. In da če ne poslušaš, nisi uslišan.

Comments

comments

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj