Brskam po spletu in naletim na misel ‘če tvoj ukrep ne pomaga, še enkrat pomisli, kaj otrok zares potrebuje’ in se zamislim.
Kadar ju skregam, ponavadi odreagirata še bolj divje in uporniško. Nežno kričanje zamenja vreščanje in blage poskoke, ropotanje z nogo. Kadar ju kaznujem tako, da jima vzamem igračo, jo želita na vsak način izsiliti nazaj tako, da namerno razmetava druge igrače; češ, prisilila jo bova, da nama vrne, kar želiva, sicer bo razdejanje še večje, a me tudi to ne gane. Kadar rečem, da ne bo pravljice za lahko noč, se začneta premetavati, jokati in izsiljevati. Večinoma me tovrstno početje ne gane, a včasih se me solze dotaknejo. Kadar ju prikrajšam za njima res ljubo stvar, se ju to globoko dotakne. A v vseh naštetih situacija namesto, da bi se umirila, odregairata uporniško. Preizkušata me tako dolgo, dokler ne sledi se strožji ukrep ali dokler po nekaj minutah (ali nekaj 10 minutah) preprosto ne dojameta, da mislim resno.
Kako malo je potrebno, da se kdaj pa kdaj postaviš v kožo nekoga drugega. Da prečkaš most in pogledaš na situacijo z drugega brega ali da si dovoliš razmišljati izven okvirjev. Zato se postavim v vlogo otroka. Očitno metode res niso primerne, kljub temu, da so po nekih vzgojnih teorijah učinkovite. A če ne zaležejo, meni ne pomagajao, njima pa delajo več škode kot koristi. S tem, ko ju skregam, ju prizadenem. Grajam njuno ravnanje in ob tem se nihče ne počuti dobro. Če nekdo pograja moje vedenje, če se nekdo ne strinja z mojim razmišljanjem, če nekomu ni všeč moje delo, mi prav nikoli ni vseeno in prav tako tudi njima ni vseeno. Graja se vsakogar dotakne. Graja vsakogar prizadene in zamaje trdnost samozavesti. Jaz ju grajam, onadva pa sta se želela samo igrati. Zabavati. Kadar jima vzamem igračo, ju prikrajsšam za njima dragoceno stvar, prekinem njuno igro, porušim njun scenarij. Kadar odpovem pravljico, postavim na glavo njuno rutino in ju prikrajšam za njima najdragocenejši del dneva. Za tistih nekaj minut, v katerih odplujeta v pravljični svet. V vseh primerih pa prizadenem njune razvijajoče se osebnosti, strem njun ego in ju želim narediti nepomembna. Tako zelo nepomembna, da je moja beseda več vredna od njune in da jima ne dovolim odločati. Prikrajšam ju za samostojnost in samovoljnost, za možnost odločanja in sledenja lastnim interesom. Omejim ju v razmišljanju in ravnanju. Zato se upreta.
Morda so majhni. Morda so neizkušeni. Morda ne razmišljajo tako kot mi in se ne zavedajo posledic svojih dejanj, a vse kar počnejo, počnejo dobronamerno in z nasmehom na obrazu. Morda so zaletavi in neposlušni, a zelo globoko čutijo in iskreno doživljajo, zato jim takšni ukrepi pristrižejo krila in spodnesejo tla pod nogami. Zato se naenkrat počutijo ujete in neuslišane, majhne in nepomembne.
Ko pogledam s te plati, se zavem tistega najpomembnejšega. Ne potrebujejo graje. Ne potrebujejo krega. Ne kazni. Ne osamitve. Ne pridige. Potrebujejo pa pogovor. Potrebujejo razumevanje. Potrebujejo objem. Potrebujejo nekoga, ki jim bo dal glas in jim bo prisluhnil. Nekoga, ki jim bo dovolil stopiti na stol in jim pokazati, da znajo razmišljati.Nekoga, ki si bo vzel čas in jim prisluhnil. Nekoga, ki bo v njih videl enakovredne sogovorce in povsem samostojne osebnosti. Nekoga, ki jih bo prijel za roko in jim razkazal svet, ne da jih bo ves čas prepričeval, da so premajhni, da ne morejo, da se ne vedejo primerno ali da ne razumejo. Nekoga, ki jih ne bo samo poslušal, temveč jih bo slišal.
Dragi moj otrok, dolgo sem bila gluha za tvoja prigovarjanja in slepa za tvoje poskuse osamosvajanja. Prepričana v svoj prav sem sledila mnenju drugih in nisem pustila, da bi v vsej svoji razsežnosti pokazal, kdo v resnici si. V trenutkih, ko sem v tebi videla jezo in trmo, izsiljevanje in neposlušnost, uporništvo in iskanje pozornosti, ko sem mislila, da v sebi skrivaš nekaj slabšega, si v resnici skrival nekaj najboljšega. Želel si mi povedati, kako se počutiš, pa nisi vedel, kako naj to ubesediš in jaz sem mislila, da skušaš s silo doseči svoj cilj. Želel si mi razložiti, da ne misliš slabo in da potrebuješ le bližino in pogovor, pa sem mislila, da me v resnici odrivaš od sebe. Želel si si objema in pomirjujočih besed, jaz pa sem odreagirala s še več jeze in nerazumevanja. Želel si mamo, ki te bi pomirila in razumela, jaz pa sem jezno odvihrala iz sobe in ti sesula tvoj mali svet. Ko si se počutil najbolj majhnega, nepomembnega in nevidnega, sem ti tudi jaz obrnila hrbet in verjela, da sem storila prav. Da te bom s tem nekaj naučila. A kako se boš česa naučil, če ob tebi ni nikogar, ki bi te potolažil. Nikogar, ki bi te poslušal. Nikogar, ki ti bi povedal, da nikoli ne boš sam in da se lahko nanj vedno zaneseš. Nikogar, ki bi te objel in ti povedal, da lahko nanj vedno preložiš vse svoje skrbi, dvome in strahove.
Tukaj sem otrok moj. Od prvega dne, ko si se rodil. In četudi se ti včasih zdi, da nimam pojma, kaj počnem, da sem izgubljena, da sem prestrašena in neodločna ali da ravnam narobe, te imam neizmerno rada. Mogoče ti ne pokažem vedno na pravi način, mogoče me ne razumeš vedno, a vse kar počnem, počnem zate. Nikoli ne bom naredila vsega prav, a zdaj končno razumem, kaj mi hočeš povedati. Zato ti odslej ne bom pridigala, temveč se bom s teboj pogovarjala. Zato te odslej ne bom vodila za roko, temveč bom dovolila, da mi ti razkažeš svet. Zato odslej ne bom gledala že znanih stvari, temveč ti bom dovolila, da mi pokažeš stvari, ki jih vidijo le tvoje oči. Odslej ne bova velik in majhen, saj ti bom vedno postavila stol, da me boš gledal v oči. Obljubim, da te bom vedno skušala razumeti, predvsem pa te bom vedno imela rada. Vedno!
