Ko ostane ati 8 dni sam z otrokoma

0

Pred slabim letom sem prvič, odkar sem mama, otroka pustila doma in za več dni odšla. Sprva se mi je zdelo, da tega ne bom preživela. Tri dni brez njiju. Tri dni ne da bi vedela, kaj počneta, kako se počutita in kako ponoči spita. Kdo bo Rii delal čop in kdo ji bo oblekel nogavičke, če pravi, da sem jaz edina, ki to znam. Kdo bo zvečer crkljal Noeta, dokler ne zaspi in kaj me bo pričakalo, ko se vrnem? Bilo je milijon vprašanj in kepa v želodcu je vztrajala, dokler se nisem vrnila domov in videla, da je bilo vse v najlepšem redu. Ostala sta z atijem, ki sta ga navajena, ki vsak dan skrbi zanju, ki ju oblači in uspava, ki jima bere pravljice in ki zna celo skuhati, kadar je to potrebno in če se mu ljubi. Stanovanje je bilo pospravljeno, otroka zdrava, srečna, čista in nasmejana in prešinilo me je, kako sem sploh lahko dvomila. Najbrž bi mi bilo veliko huje, če bi se mož v vzgojo vključeval le občasno, a imam to srečo, da je v vzgojo, aktivno in predano vključen že od začetka. So stvari, ki jih on nikoli ne bo naredil kot jaz, a otroka z njim uživata in zanju poskrbi najbolje na svetu.

V 11 mesecih, odkar sem prvič šla za več dni na službeno pot, sem odpotovala še nekajkrat, pa ne zgolj na Poljsko ali v Nemčijo, temveč celo v Šanghaj in Hong Kong. Ko sedeš na letalo za 15 ur in odpotuješ na drugi konec sveta ter doma pustiš svoje srce, ljudi, ki so tvoje življenje, brez katerih ne obstajaš, je prekleto težko. Lagala bi, če bi rekla, da me ni strah, da ne jočem, ko se poslavljam od njiju ali da mi ni tesno pri srcu, a vem, da ostajata v dobrih rokah. Vem, da bodo dnevi minili kot bi trenil in bom spet doma, ona dva pa me bosta pričakala z največjim nasmeškom na obrazu.

Poleg tega sem se že nekako privadila. To je del moje službe, ki jo imam zelo rada in v kateri nadvse uživam, to je tisto več, kar mi omogoča da svoje delo opravljam še bolj dosledno in predano, to so, čeprav službena, naporna in zelo delovna, vseeno potovanja in v njih sem že od nekdaj uživala. Nimamo časa za ogledovanje znamenitosti, obiskovanje najbolj priljubljenih in posebnih turističnih točk, za uživanje v spoznavanju ljudi in predajanje utripu mest, a vseeno se lahko zvečer v miru usedemo v kakšno lokalno restavracijo in uživamo v tradicionalni hrani ali obiščemo tržnico in trgovine ter se še bolj povežemo kot kolektiv.

Medtem, ko sem jaz v tujini in delam, kar res rada počnem, se moj mož doma ubada z dvema navihanima cicibančkoma, ki poskrbita, da mu prav nikoli ni dolgčas. Pred slabim tednom sem se vrnila z osemdnevnega službenega potovanja v Hong Kong in če sem bila jaz utrujena od dela, hoje in poti, je bil mož utrujen od gospodinjenja, službe in skrbi za otroka. Ni mu bilo prizanešeno in v nekem trenutku se mi je res zasmilil. V službi je imel ogromno gnečo in je že dan, preden sem odšla ostal v službi skoraj do večera in potem še doma delal pozno v noč in poleg tega, da je moral poskrbeti za dva otroka, je delal še cel vikend. Tako je čas preživljal z njima, se igral, kuhal, pral perilo, pospravljal kuhinjo in ju zvečer dajal spat in nato še pozno v noč, ko sta ona dva že zaspala, delal za službo. Podobno je bilo še cel teden, le da si je vsako jutro še pripravljal malico za v službo in ob večerih kuhal kosila za naslednji dan, da je moral ob popoldnevih še Rio voziti na trening gimnastike, poskrbeti za nakup špecerije in v petek za piko na i, že dopoldne po Noeta v vrtec in nato k pediatrinji, ker je zakuhal. Mali je kuhal še cel petek, tako da se je celo odpovedal košarkarski tekmi, čeprav je že čez vikend eno izpustil in nato celo noč skorajda bedel ob njem in mu zbijal vročino. Poleg tega, da je opral celo vsaj dva ducata strojev umazanega perila, je tudi sesal, pobrisal prah in tla, vse pospravil in celo otroka motiviral, da sta mu v soboto, pred mojim prihodom, pomagala stanovanje v nulo pospraviti. In poleg tega se je hodil še z njima sankati, bili so na rojstnodnevnem praznovanju pri nečaku, poskrbel je za registracijo avta, celo na tehničnega ju je vzel s seboj in ves čas mi je pošiljal slike dogajanja doma ter me obveščal, da je vse v najlepšem redu.

Kako je, ko se moški sam znajde z dvema malima otrokoma? Kako zvozi? Jaz sem vedno vedela, da je moj mož nekaj posebnega in čeprav se premalokrat zares zavedam, kako srečna sem lahko, da imam takšnega moža in otroka takšnega očeta, sem mu nadvse hvaležna. Hvaležna, ker me podpira in mi stoji ob strani, ker me bodri in ker mu lahko zaupam. Hvaležna, ker poskrbi za čisto vse in ker se otroka ob njem počutita kot v hotelu s petimi zvezdicami in mene sploh ne pogrešata. Največji uspeh teh osmih dni, je bila vsekakor Riina odobritev, da ji lahko ati naredi čop; doslej se to ni še nikoli zgodilo.

Vem, da mu ni bilo lahko. Mogoče bo bolje, če rečem, da vem, da mu je bilo prekleto težko in ga prav zaradi tega občudujem. Ni se pritoževal, ni jamral, ni mi zbujal slabe vesti in ni mi pošiljal tečnih sporočil na drugi konec sveta. Vsak trenutek mi je dal vedeti, da sem lahko mirna, da ima vse pod nadzorom, da sta otroka super in da komaj čakajo, da se vrnem domov. Jaz bi svojo utrujenost in jezo zaradi prenatrpanih dni, pomanjkanja časa, nenehnega hitenja in še otroške nejevolje po vrhu brez težav stresala vse naokrog, on pa je vse skupaj raje zadržal zase. In ko sem prišla domov, ni bilo nič drugače.

Zaradi njega, ki je najboljši ati na svetu, grem brez strahu od doma. Samo njemu popolnoma zaupam in vem, da bo za otroka poskrbljeno točno tako kot bi to storila jaz ali še bolje. Ne zanima me, kaj točno počnejo, kaj jejo in kdaj grejo spat, čeprav ima mož pri vsem skupaj po navadi še večji red kot jaz, pomembno mi je le, da so, ko se vrnem domov, vsi nasmejani. Ne pojem mu hvalospevov, čeprav bi si jih marsikdaj zaslužil, le poudarila bi rada, da se včasih premalo zavedamo, kaj imamo in kako hvaležni in srečni smo lahko za to. Otroka sta zame najpomembnejši osebi na svetu in neprecenljivo ju je gledati, čeprav sta vsakič, ko grem, žalostna, kako srečna sta, četudi me ni doma.

Pred petimi leti si nikoli ne bi mislila, da bom opravljala delo, ki ga in da bom celo službeno potovala, a sem za to hvaležna. Prav toliko kot me je bilo na začetku strah, prav toliko poguma sem sedaj pridobila. Prav toliko kot sem bila skeptična, sem z vsemi temi pomembnimi odločitvami zrastla. In prav toliko kot sem dvomila, sem sedaj močnejša in zrelejša. Vsi smo. Ker je vsaka sprememba za nekaj dobra in ker nas stvari, ki od nas zahtevajo največ žrtve, najbolj okrepijo. In samo možu sem lahko hvaležna, da mi je vedno stal ob strani, brez njega tega zagotovo ne bi zmogla. Če zmore osem dni sam z dvema navihancema in mu uspe pomiriti vse orkane in tornade, ki ga doletijo, je brez dvoma ati z odliko.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj