Pravijo, da znamo ljudje vedno največ povedati o drugih; kakšni so, kaj počnejo, kako bi morali živeti in koga bi morali ljubiti, a prav zaradi tega sem se odločila, da tokrat iskreno in povsem brez ovinkarjenja napišem nekaj o sebi.
Pri skoraj tridesetih sem že dosegla stopnjo, ko se lahko brez strahu in z dvignjeno glavo pogledam v ogledalo, ko v sebi ne nosim obžalovanja, temveč globoko hrepenenje. Stopnjo mentalitete, ko namesto nenehnega premlevanja in iskanja nesmiselnih odgovorov, v sebi nosim hvaležnost in zaupanje vase. Z mislijo na prihodnost se potrepljam po rami in si prikimam za vse, kar sem dosegla, z nasmeškom na obrazu se objamem in cenim vsak delček tega kar sem. Nosilo me je skozi viharje in premetavalo med vrhovi in dolinami, a sem verjela vase, vztrajno rinila naprej in a sem končno pomirjena s sabo in tem, kdo sem.
Dovolj zrela in samokritična sem, da brez težav priznam, da sem karakterno precej zapletena, da pogosto zahtevam ne samo več kot lahko dobim ali dosežem, temveč celo več kot je mogoče, da se velikokrat zaletavam v zid, dokler ne popusti in da temperamentnost dobesedno seva iz mene, saj se ne zrcali le na mojem obrazu, ampak jo pogosto izdaja vse moje telo – hoja, gibi, ton glasu in način komunikacije. Jezikava, odločna, odrezava, neomajna, nepotrpežljiva. Name it. Vse to sem. Vedno povem kar mislim, saj se stežka ugriznem v jezik in ne znam ovinkariti ali zavijati v vato; zame je leporečenje zgolj izgubljanje besed. Veliko bolj kot velike besede in prijazne fraze štejejo dejanja, sledi, ki jih puščajo naši koraki in rezultati, ki jih ustvarjamo s svojim delom. Zastonj so besede, če jih ne znamo udejanjiti in zastonj so načrti, ki jih ne znamo živeti. Vem, rekli boste, da so zastonj tudi uspehi, če za seboj porušimo vse mostove in strinjam se s tem, a še vedno verjamem, da je potrebno ohranjati le tiste mostove, ki resnično služijo svojemu namenu in vodijo do ljudi, ki nas sprejemajo in imajo radi. Vzdrževati mostove, ki nam samo kradejo energijo in upati, da nam bodo nekoč še koristili, je nesmiselno. Res znam biti ostra v besedah, čeprav znam biti tudi prekleto sladka, ampak nisem zahrbtna in hinavska in nikoli ne bi s tujimi žulji gradila lastne zmage. Če zafrknem – priznam, če prizadenem, -se opravičim, če nimam prav – sklonim glavo in prisluhnem, a ko vem, da imam prav, vztrajam do konca, do zadnjega atoma energije. O prav vsaki stvari imam svoje mnenje, ponavadi precej dobro argumentirano, ki ga sicer po večini povem brez ovinkarjenja, četudi gre za kritiko; diplomat pač nikoli nisem bila in v situacijah, ki mi pridejo do živega težko ohranim mirno glavo; takrat iz mene bruha vulkan, ki ga je zelo težko krotiti.
Zame je življenje pustolovščina, nenehno lovljenje ravnotežja med črnim in belim, ne da bi se barvi zares pomešali. Moja čustva so vedno globoka in iskrena; kot včasih rada rečem, se je moj mož navadil življenja z zmajem, zato tudi ogenj dobro kroti, a ga vendarle včasih še vedno opeče. Lahko sem vroča kot ogenj ali hladna kot led, lahko sem nežna kot angel ali divja kot hudič, a vse kar je vmes mi ne leži preveč. Vas že slišim `ampak to ni prav, tako ne moreš. Življenje je še vse kaj več kot le sonce in tema, dovoli si odkriti vse odtenke, ki ti jih ponuja` … Tega sem se naposlušala že leta nazaj in prav zaradi tega sedaj živim celo paleto, a za to sem morala prebrati veliko knjig, se velikokrat zjokati in velikokrat stopiti pet korakov nazaj, da sem lahko šla enega naprej in predvsem sem se tega najbolj naučila, ko sem postala mama. Skozi otroške oči je svet ena sama mavrica; včasih jo zakrije megla, včasih se ti dobesedno stemni pred očmi, a ko sije v vsem svojem sijaju, je nepopisno lepa in otroci še tako neomajne ljudi naučijo pomena majhnih dejanj, iskrenih izpovedi ljubezni, tesnih objemov in mešanja barv, saj včasih ob pogledu na rezultat ostaneš brez besed. Moje življenje se je v zadnjih nekaj letih spremenilo v roller coaster, na katerem so spusti vse bolj strmi, vzponi vse daljši in zavoji vse hitrejši, a jaz na njem neskončno uživam. Še posebej v trenutkih, ko se potisnem čez rob svojih zmožnosti in ko premikam meje, ki sem jih nekoč, dolgo nazaj, postavila v svoji glavi.
Najraje na svetu sem mama. Ljubeča in predana. In čeprav je materinstvo včasih zelo naporno, je prav to vloga, ki mi je v življenju odprla ševilna nova obzorja in me naučila čutiti celo paleto čustev med ljubeznijo in sovraštvom. Najraje na svetu sem ženska. Močna, odločna, prodorna. Samozavestna in strastna. Ja, prekleto zahtevna in še bolj naporna, takšna, ki ti spije vso energije in te spravi na rob pameti, a te hkrati tudi pusti brez besed. Če se ti vsakič, ko udariš z nogo ob tla, ne zatresejo malce tla pod nogami, nisi stopil dovolj odločno. Če se ti vsakič, ko pogledaš v nebo, ne zvrti malce pred očmi, nisi pogledal dovolj visoko. In če ti vsakič, ko narediš nekaj novega ne vztrepeta srce, ne živiš dovolj drzno.
Overall. I am hard to handle but I am easy to hold. In če v življenju kaj vem, potem vem, kdo sem in zakaj sem in se predvsem, že dolgo, ne oziram več na mnenja drugih, ker je le-to izraz njihovih lastnih negotovosti in strahov. Toliko kot sem ognjevita, toliko sem predana, toliko kot sem jezikava, toliko sem odločna, toliko kot sem (pre)drzna, prav toliko sem tudi ljubeča. In toliko kot sem drugačna, prav toliko sem tudi samosvoja. In v svoji koži se odlično počutim! Zares vrhunsko!
