Če bi v preteklih 11 mesecih vsakič, ko sem slišala stavek `Nimam časa`, prejela 1 eur, bi te slabe tri tedne do božiča preživela nekje na Maldivih, s koktejlom v rokah, novo leto pa pričakala na plaži v Cancunu ob vročih latino ritmih z nogami v mivki. Pa na srečo vseh vpletenih, temu ni tako. Tistih, ki ta stavek izrečejo vsaj 20 krat na dan, saj bi vsak mesec na račun slednjega zapravili pol plače. In na mojo srečo zato, ker niti en teden ne bi zdržala miru in ležernosti dopustovanja na Maldivih, kaj šele tri tedne.
Pa vendarle je to stavek, ki mi gre, milo rečeno, pošteno na živce, povsem iskreno pa ga naravnost sovražim. Pomanjkanje časa je postala bolezen sodobnega časa, `Nimam časa` pa najbolj priljubljen izgovor vseh, ki ne želijo ali si ne upajo povedati resnice. Brezoseben, obrabljen in dolgočasen. Brez vsebine in predvsem brez kančka iskrenosti. Vsi živimo v hitrem tempu, vsi imamo goro obveznosti, vsi bi potrebovali vsaj še 8 dodatnih ur dnevno, hkrati pa bi si vsi lahko čas, ki ga imamo, veliko bolje organizirali. Časa imamo toliko, kot si ga vzamemo in za stvari oziroma ljudi, ki so nam pomembni. Za nekatere je to dopust z družino, za druge branje knjig, za tretje služba.
Vsakič, ko slišim `Nimam časa`, mi gredo lasje pokonci in se moje telo na nek način že postavi v bojno držo, pripravljeno, da izblebetam vse, kar se mi v tistem trenutku podi po glavi, a se vsakič znova zadržim. Nimaš časa ali ne želiš? Nimaš časa ali pač ni tvoja prioriteta? Nimaš časa, da odgovoriš na sporočilo. Nimaš časa, da vrneš klic. Nimaš časa za kavo ali klepet. Nimaš ga za večerni sprehod, za druženje s prijatelji, za igro z otroki. Nimaš časa za branje knjig, ogled filma ali večerno kopel. Še malo pa ne bo več časa za življenje.
Ne govori mi, da nimaš časa; povej, kaj je pravi razlog. Si imela težak teden in je edino kar si želiš čokolada, deka in jokavi film? Imaš težave v službi in se zaradi tega počutiš necenjeno, a ne želiš tega deliti z drugimi? Je šel tvoj dragi ven s prijatelji, čeprav si ga prosila, naj ostane doma, pa nimaš varstva za otroka? Ali pa imata tih teden in se ti zdi, da bodo težave, če jih boš držala zase, preprosto izginile? Si se zredila in ne želiš med ljudi, ker se ti zdi, da to vsak opazi? Ali pa si preprosto nesrečna? Si ne želiš družbe? Ti ni? Vsako razlago lahko sprejmem, samo ne reci mi, da nimaš časa.
Tudi jaz ga nimam. Mislim, lahko bi se postavila v tak položaj in rekla, da ga nimam, pa se ne. V življenju si je potrebno postaviti prioritete. Potrebno se je odločiti, za kaj si bomo čas vzeli in komu ga bomo namenili. Vselej obstaja rešitev in če si nekaj dovolj močno želimo, bomo našli pot do tja. Tudi do popoldanske pijače s prijateljico, ko je mož na terenu in nimaš varstva za otroka, do družinskega izleta, ko imaš dela dovolj za cel vikend in stanovanje potrebno generalke, do družinskega kosila, ko na isti dan padejo tri različna praznovanja, do treninga, čeprav si že cel dan na nogah, otroka pa ob devetih zvečer še vedno ne spita, do pospravljenega stanovanja, četudi si bila v celem tednu doma le tistih nekaj nočnih ur ali pa te cel teden sploh ni bilo, ker si bila službeno odsotna. Sami smo gospodarji svojega časa in na nas je, koliko ga bomo izkoristili in kako kvalitetno unovčili.
Vem, zdaj boste nekateri rekli `Pa kaj pametuješ. Dva meseca nisi napisala nove objave. Nikjer te ni na spregled…` Res je. Vsi tisti bi imeli prav. Blog je bil včasih moja prioriteta; pisala sem vsak dan. A ni več. Že nekaj časa ne. Toliko vsega sem imela povedati. Včasih želimo svoje zgodbe deliti z drugimi, drugič jih želimo obdržati zase ali pa spremenimo pogled na svet in raje opazujemo kot slikamo. In kot sem prej omenila, si v življenju vzamemo čas za stvari, ki so nam pomembne, ki nas osrečujejo, ki polnijo naš vsakdan s pozitivo. Kolikokrat se ti je zgodilo, da se ti res ni ljubilo s prijateljico na kavo? Še pol ure pred odhodom od doma, si se tega druženja noro veselila, ko bi morala skozi vrata in si pomislila, kaj vse te bo doma počakalo, pa te je naenkrat minilo? Kolikokrat si pri kozmetičarki razmišljala, koliko koristneje bi lahko ta čas porabila, če bi šla po opravkih? Kolikokrat si na otroškem igrišču pogledala na uro in se vprašala, kdaj boš skuhala kosilo, oprala perilo in odgovorila na elektronsko pošto? Jaz – neštetokrat. A sem si vendarle vzela čas za vse to in vselej sem na koncu ugotovila, da sem se odločila prav.
Imamo čas. Za vse, za kar ga želimo imeti. Za vse, za kar si ga je vredno vzeti. Za ljudi, za katere želimo, da so prisotni v našem življenju in, ki jih želimo imeti vedno blizu. Imamo čas za vse male razvade, brez katerih ne znamo živeti in na koncu imamo čas tudi za stvari, ki se enostavno pojavijo v našem življenju in jih je potrebno obvladati, četudi se vse ostalo obrne na glavo. Pogosto rečemo, da nimamo časa za obisk zdravnika, za zdrave obroke, za sproščanje, za telovadbo. Nimamo časa, dokler se nam to pomanjkanje nekje ne pozna. Dokler nismo izčrpani in utrujeni, dokler naše telo ne prižge rdeče luči ali dokler se ne pojavi bolezen. Takrat si čas moramo vzeti, ne glede na to, če ga imamo ali ne.
Jaz sem ena tistih, ki se ji vedno mudi. Nikoli ne rečem, da nimam časa, vendar sem večino časa na 300 obratih in v pospešenem tempu. Kot bi želela pretentati čas in s pomočjo hitrosti nadomestiti časovni primanjkljaj. Mož mi pogosto reče, če se mi mudi umreti, jaz pa pravim, da se mi mudi živeti. In vendarle si vedno vzamem čas za stvari in ljudi, ki me osrečujejo. Dajte si ga tudi vi, četudi samo zato, da poveste iskren razlog, zakaj ne morete.
