Čeprav blog počiva, sem jaz njegovo popolno nasprotje in čeprav nič ne napišem, imam veliko za povedati. Kot vedno. Le zapisati se mi ne ljubi ali pa si preprosto ne vzamem časa. Včasih pa se mi zdi enostavno brez pomena, ker je v poplavi mnenj, moje samo še eno, morda povsem nepomembno.
Četrti teden samoizolacije. Četrti teden, odkar smo zaprti v svojih stanovanjih, izolirani od okolice in bližnjih in prisiljeni v skupno preživljanje dni. Vem, marsikomu je tole pisano na kožo – meni pač ne. In vem, da vas veliko v tem skupnem preživljanju časa zelo uživa. Končno priložnost, da ves svoj čas namenimo otrokom, partnerjem, hobijem, ki nas osrečujejo, pa kuhanju, pospravljanju, čiščenju in vsemu, za kar nam ga sicer zmanjka. Filmom, ki jih v zadnjih petih letih nismo pogledali, knjigam, ki so že celo večnost na seznamu za branje, videoklicem prijateljem in znancem na drugi konec sveta ali pa preprosto ležanju na kavču, saj konec koncev s tem rešujemo svet in človeštvo. Tako so nam rekli… Mar ne drži?!? A jaz ne sodim med tiste, ki so srečni v zavetju svojega doma, ki jih lahkotnost pomladnega vsakdana osrečuje in ki jim brezdelje predstavlja razbremenitev. In bolj kot poslušam, da se naj pač sprijaznim, bolj me ima, da bi vse skupaj nekam poslala.
Že v prvem tednu sem naredila generalko celotnega stanovanja, presortirala in pospravila vse omare, igrače in ostalo, vse v nulo sčistila in pospravila, celo okna, ki so moja največja nočna mora. Zdaj pa vsak dan sproti gledam, kako se, ker smo ves čas doma, stanovanje hitro umaže in stvari hitro naložijo in se sprašujem ali bi morala morda kar nadaljevati s tem ciklusom čiščenja in pospravljanja. Bojim se le, da bodo omare, če jih bom s tako hitrostjo praznila, tam do konca maja povsem prazne. V končni fazi pa itak ničesar ne potrebujemo. Monotonost samoizolacije zahteva zgolj nekaj kosov športnih oblačil in dva para teniskov, tako da lahko s tem, kar imam preživim še vsaj do konca leta, četudi omaro skoraj povsem izpraznim.
Šalo na stran. Vse skupaj sploh ni zabavno. Vsaj meni, ki se počutim kot orel v kletki za kanarčka, ne. Na srečo imamo dvorišče, kjer se lahko otroka igrata, zelo blizu gozd, kjer lahko kolesarita in tekata in precej veliko stanovanje, a prav nič ne more nadomestiti svobode gibanja, namesto omejenosti na nekaj kvadratnih metrov (in ja, vem, nekateri imate še veliko manj prostora, pa morate preživeti in občudujem vas), miru, namesto nenehnega poslušanja ljudi, ki kot spužve vpijajo informacije medijev in vsak dan bolj trepetajo ali igranja policaja in sodnika v sorojenskih sporih. Kar se tiče otrok nenehno padamo iz prijetega igranja v dvoje ali mirnega reševanja nalog za šolo v prepire in iskanje ravnovesja. Včasih jima prav nič ne paše; ne zajtrk, ne majica, ki jo morata imeti oblečeno, ne podlaga za igranje na travi, da se o tem, da sta dobesedno obsedena z menoj, sploh ne pogovarjamo. Mami mi bo pomagala obleč, mami mi bo dala za pit, mami bo z menoj reševala naloge, mami se bo igrala, mami me bo dvignila in mami se bi morala razpoloviti, da bi lahko ugodila obema hkrati. Moža še pogledata ne, razen če imata težave s televizijo, ker se jaz tukaj namerno naredim nevedno (vsaj ena stvar, kjer ne rabim intervenirat), pa lahko cel dan sedi za računalnikom, k meni pa bosta pritekla iz dvorišča v prvo nadstropje, da se potožita, kaj je en drugemu naredil ali kje je kateri dobil prasko ali buško. Aja, pa on je z njima zunaj in resnično si vzame čas zanju, se igra in ustvarja z njima, a mama je vendarle mama. Očitno. Če ata spi, drug drugega opominjata `pššš, tiho, ati spi` , če jaz spim, se z vso silo vržeta name in se zlekneta po celi dolžni. Če se Matjaž tušira, sploh ne vprašata, kje je, če se tuširam jaz, zlezeta k meni v kad, mi prideta prepevat pesmice ali nujno potrebujeta pomoč pri slačenju. Če Matjaž trenira, ona dva gledata risanke, če treniram jaz, prideta vsaj 10x v sobo, se igrata z utežmi in zraven skačeta po postelji. In če bi vsakič, ko slišim `mama` ali ko kateri od njiju spleza name; zanemarimo dejstvo, da okoliščine pri tem sploh niso pomembne, dobila 1 eur, bi sedaj razmišljala o tem, kje bom preživljala izbruh naslednjega smrtonosnega virusa. Pa naj še kdo reče, da je samoizolacija prijetna.
Kaj pa sicer počnemo? Nimam pojma. Tri tedne sem že nenehno v športnih oblačilih in brez makeupa; popolnoma natur verzija. Trikrat sem šla v tem času v pisarno in se vsaj takrat uredila tako, da sem se z veseljem pogledala v ogledalo. Zaščitno masko sem imela na obrazu približno minuto, samo toliko, da sem se slikala in ugotovila, da je v njej nemogoče dihati, a z njo še nisem stopila v javnost, rokavice pa si itak nadenem samo za čiščenje kopalnice. Tudi okrog razkuževanja ne delam cirkusa. Roke umivamo kot doslej, hrano umivamo kot doslej, ničesar posebej ne zračim ali razkužujem, itak pa smo ves čas doma in nismo z nikomer v stiku. Trgovino prepuščam možu in potem tarnam nad napačno kupljenimi ali pozabljenimi stvarmi, a mi je to res zadnja skrb. Kruh, štručke, peciva, slaščice, celo trotilje, njoke in testenine delam doma, hkrati pa znam v kuhinji dovolj dobro improvizirati, da ne rabim vedno vseh sestavin. Iznajdljivost je v teh časih zelo cenjena vrlina. Toaletnega papirja pa imamo še vsaj za 2 tedna dovolj, tako da tudi na tej fronti, ni panike. Sicer pa se mi zdi, da je dan enak dnevu in da se ti trije tedni vlečejo dlje kot vseh preteklih 30 let mojega življenja. Midva opravljava službene zadeve, z Rio držimo tempo in ostajamo na tekočem glede šolskih obveznosti, čeprav smo vse dodatne aktivnosti, kot so gimnastika, verouk in druga priporočila za vaje in dodatne naloge zdaj, ko so dnevi tako lepi, ukinili, ker so nas v prvem tednu dobesedno zasuli – naenkrat sem imela več emailov iz šole in od vseh drugih otroških dejavnosti kot pa promocij, pa slednji res nikoli ne presahnejo. Otroka čim več časa preživljata zunaj, tako da sta ves čas telesno aktivna, midva pa za ohranjanje forme skrbiva s treningi. Meni so slednji prava odrešitev. Ko zvečer po enournem treningu popolnoma prepotena stopim pod tuš, se mi zdi, da mi z ramen pade breme celega dne ter da se ves stres in nemir v obliki fizične izčrpanosti preselita iz glave v mišice. A se zjutraj kot bumerang vrne in vsak dan me butne malo močneje.
Če ne bi delala, kar ne samo, da me drži pokonci in mi zamoti misli čez dan ter mi daje občutek, da vsaj nekaj koristnega naredim, saj je zame prelaganje loncev, vihtenje krp in sprehajanje sesalca delo brez rezultata, ker je čez 5 minut vse enako kot prej, me tudi ves čas ohranja v stiku s časom in v toku z dnevi. Brez dela bi se počutila kot riba na suhem in bi se mi najbrž zelo slabo pisalo, hkrati pa sploh ne bi več vedela, kateri dan in datum je. Še veliko noč in barvanje jajc v petek, bi brez težav preskočila. Saj res, kaj pa velika noč – a si bomo virtualno izmenjali žegnana jedila in skupaj pozajtrkovali? 😉
Veseli me, za vse tiste, ki vam je v teh tednih prijetno. Za nekatere je to mogoče neka vrsta prisilnega dopusta, predčasne počitnice, zelo dolg oddih z družino, zame pa je odštevanje dni do svobode in normalnega vsakdana in verjemite, že prvi dan samoizolacije, sem pogrešala pisarno. In vsak teden, ko temu `prisilnemu dopustu` dodamo še kak teden, samo čakam, kdaj se nam bo vsem počasi zmešalo. Dobra stran samoizolacije? Kup za perilo je vedno na minimumu, ker vse sproti zlikam. Plačilne kartice toliko počivajo, da bom še PINe pozabila. In zdi se mi, da bom iz karantene prišla kot Schwarzeneger ali pa bivši kaznjenci iz zapora. Natrenirana in pripravljena za poletje, čeprav močno dvomim, da se bomo letos kaj prida nastavljali soncu in čofotali v morju. No, potemtakem očitno tudi novih kopalk ne bom potrebovala, pomladno kolekcijo pa bom lahko ponosila jeseni. Konec koncev ni velike razlike med majem in septembrom. Druge pozitivne strani? Jaz jih ne najdem ali pa samo ne kopljem dovolj globoko, da bi jih prepoznala.
Razmišljam na glas… Bomo na dan mladosti že `zunaj`? Kaj mislite? 🙂
