Spomnim se svojega otroštva. Cele dneve smo se podili po ulici, kolesa so ležala povsod, nikoli nas ni bilo strah, da bi nam kdo kaj ukradel, da bi nas kdo ugrabil ali da bi na nas prežali nevarni tujci v sumljivih avtomobilih, kaj šele strašljivi klovni. Na vrtu smo kopali luknje, iskali deževnike in lovili metulje, iz starih lat smo zbijali hišice na drevesih, pisali scenarije za otroške filme in se s krvavečimi koleni lovili na rolerjih. Gozd je bil varen, starši so nam zaupali, sosedje so gledali na nas, kot bi bili njihovi, mi pa smo bili srečni. Umazani od glave do pet, blatni, s črnimi nohti in sajastimi lici, a nasmejani, razigrani in srečni. Imeli smo brezskrbno otroštvo. Brez računalnikov, brez mobitelov, brez interneta in predvsem brez idealov, tistih, ki danes določajo, kaj je prav in kaj ne, kaj je lepo in kaj ne, kaj pomeni biti debel in kaj suh, pameten in neumen, tistih, ki otroke etiketirajo kot hiperaktivne, z motnjo pozornosti in še kaj. Bili smo divji, velikokrat smo se skregali ali stepli, a bili smo svobodni.
Niso nas tiščali v kalupe pričakovanj in niso nam merili telesnih in umskih sposobnosti, niso spremljali našega napredka vsak mesec posebej in niso nam postavljali čudnih diagnoz, kot to počnejo danes, če otrok samo malo odstopa od povprečja. Nihče nam ni določal meril, kaj vse moramo doseči v enem letu in v mali šoli smo pri šestih letih risali črte, vijuge, like in vzorce. Razvijali smo se po svojih zmožnostih in v skladu z lastnim interesom. Tako smo danes zdravniki, tehniki, prodajalci, pravniki, profesorji, mehaniki… Pa naši otroci?
Na vsakem koraku jih čakajo merila, pričakovanja, okvirji in pravila. Še preden grejo v šolo bi morali znati brati, šteti do 100 in obvladati osnove tujega jezika. Starši malčke vozijo k dodatnim uram glasbene vzgoje in likovnega ustvarjanja, angleščine in nemščine in zdi se mi, kot da bo zdaj zdaj ustanovljen tudi vrtčevski parlament. Kaj res? In potem se zgražamo, ker imajo v šoli previsoka pričakovanja in objukujemo, ker svojega otroka nikakor ne moremo stiščati v kalup, ki ga je ustvaril sistem. Pa je res kriv sistem ali smo `sistem` ustvarili sami? So res možje v parlamentu in na ministrstvu tisti, ki določajo, kaj bi morali znati naši otroci ali pa letvico dvigujemo sami?
Spomnite se svojega otroštva in poglejte otroštvo naših otrok. Z vseh strani jih bombardirajo z informacijami, fotografijami, statistiko, zahtevami in tekmovalnostjo. Sošolec ima boljše ocene od tebe, torej boš tudi ti delal več in bolj, da boš vsaj tako dober kot on. Ste kdaj vprašali otroka, kaj želi, kaj zmore in kaj ga muči ali ste se gnali za uspehom, ki ga želite vi? Vsakdo hoče za svojega otroka najboljše, a dandanes tudi izobrazba ne pomeni več gotove prihodnosti. Zelo dobro se spomnim, kako sem bila 8 let nazaj prepričana, da mi bo pravna izobrazba prinesla dobro službo, plačo, s katero bom lahko brezskrbno preživljala svoje otroke ter ugled in položaj na delovnem mestu. Pa sem se zmotila. Ker je danes pravnikov malo morje in, ker se ljudi ne zaposluje več po sistemu izkušenj in znanja temveč vez in poznanstev, ker te danes sploh ne pokličejo več na razgovor, kaj šele da bi preverili tvoje kompetence, ker danes ustanove, ki bi morale biti kredibilne in objektivne zaposlujejo kader, ki ne ustreza zahtevam delovnih mest in zaposleni izrabljajo svoje položaje.
Jaz želim za svoje otroke brezskrbno otroštvo, umazane hlače in obtolčena kolena, sončne zahode na svežem zraku in divjo kolesarsko dirko s prijatelji. Želim, da nabereta čimveč deževnikov in strgata čimveč trenirk ter neutrudno skačeta v morje. Želim jima `rabutanje` koruze, nabiranje kostanjev, gojenje paličnjakov in plezanje po drevesih. Otroci ne potrebujejo računalnika in mobitela, ne rabijo biti vedno sterilno čisti in urejeni in predvsem, ne rabijo okvirjev in letvic, ki jim natikajo okove. Naj bodo svobodni in razigrani. Če sem zato, ker je moj otrok umazan in koplje po vrtu ter gre z umazanimi rokicami v trgovino brezbrižna in malomarna mama, pa bom. Če je igranje s pasjimi briketi in čofotanje po vodi v domačem ribniku svetovna katastrofa, naj bo. Marsikdo bi rekel, da ne moreta biti pri miru, da se jima mora ves čas nekaj dogajati, da sta hiperaktivna. Dokler mi tega ne bodo dokazali s spremembami v njunem dojemanju, pomnjenju, razmišljanju in odločanju ter dokler se ne bo njuno vedenje drastično spremenilo, sta zame samo radovedna in igre željna otroka. Nekateri otroci lahko celo večnost sedijo pri miru, drugi niti 2 minuti, nekateri znajo brati pri 5 letih, drugi še pri 8 komaj. A tudi vi računate tako hitro kot prijatelj in plavate tako dobro kot sodelavka? Če ne morete sebe stlačiti v povprečje statistične krivulje, ne počnite tega otrokom.
Mi se zabavamo z najrazličnejšimi stvarmi in prizadevava si, da bi doživela čimbolj naravno in svobodno otroštvo, da bi izkusila radosti življenja v naravi, da bi podoživela preteklost in predvsem, da bi se za čim dlje časa ognila sodobni tehnologiji in etiketiranju. Etiketo, ki jo prilepiš, lahko odstraniš, a madež od lepila ostane za vedno. Dovolite jim, da so divji, glasni in kreativni, da so svobodni, iskreni in jezni, da izražajo čustva in da jih občutijo. Zato niso hiperaktivni in nimajo motnje pozornosti, zato niso nič manj inteligentni ali sposobni; so le otroci. Takšni in drugačni. Če jih sistem predalčka glede na sposobnosti in lastnosti, jim vsaj mi dovolimo, da se razvijajo po svoje.
Love, Gabrijela
