Športni vikend je mariborski dogodek že 27 let in vsako leto, prvi vikend v juniju, na športne površine, predvsem pa pod, okrog in na Pohorje, pritegne ogromno Mariborčanov, ki si želijo vsaj enkrat v letu na mestu pogledati zviška. Športni vikend me vedno znova nostalgično vrne v otroštvo, v obdobje osnovne šole, ko se je s športnim vikendom začela tudi kopalna sezona v kopališču Tam in smo poslej več poletnih dni preživeli prav tam. Spomnim se vseh zgodb, ki so krožile; predvsem o risalnih žebljičkih na toboganu, ki pa nas nikoli niso odvrnile od razigranosti in uživancije. Zdaj ni več Tama, tudi območje okrog nekdanjega kopališča je povsem preurejeno, a ostali so spomini, ki mi bodo vedno dragoceni.
Dvajset let kasneje je športni vikend povsem drugačen, kot je bil takrat. Aktivnosti so razpršene po celem Mariboru, zelo veliko pozornosti pa je predvsem na otrokih; kar me še posebej veseli pa je dejstvo, da je to postal dogodek, ki ne samo spodbuja k športni aktivnosti, ki ne samo ponuja brezplačne aktivnosti, temveč tudi osvešča o varnem športanju, varni vožnji, predstavlja različne športne discipline in širi zdrav in aktiven način življenja.
Doslej smo vsako leto šli samo na Pohorje, letos pa smo si naredili dodelan plan aktivnosti, na katere sta otroka komaj čakala. Udeležili smo se predstavitvene ure gimnastike za otroke; Ria si že več kot pol leta zelo želi trenirati gimnastiko, a ker se je želja pojavila sredi šolskega leta, poleg tega pa nisva bila prepričana, kako zelo močna je ta želja in ali ni morebiti samo muha enodnevnica, smo trening gimnastike odložili na prihajajočo jesen. Športni vikend je bil idealna priložnost, da ugotovimo, kako zelo ji je gimnastika všeč, ali se v njej resnično najde in ali je sploh primerna zanjo. Po eni šolski uri aktivne vadbe je bila totalno premočena, pravzaprav sta bila oba, preizkusila se je na vseh orodjih, ki so bila na voljo, vključno z vrvjo, krogi in bradljo, in dogovorili smo se, da bo s septembrom začela trenirati. Navdušenje je bilo nepopisno, ne samo z njene strani, ampak tudi z najine, ker sva dobila potrditev, da ji dejansko dobro gre in da gre za aktivnosti, ki so ji zaenkrat res všeč.
Gimnastiki je sledil ogled konjske tekme, nato pa vožnja z gondolo na Bellevue in sproščen, zabaven Mestni piknik v prijetni družbi. Otroci so se znoreli, naigrali in se luštno imeli, starši pa smo, medtem, ko smo intervenirali v sporih in jih z enim očesom ves čas spremljali, malo poklepetali. Pa smo tudi mi za letos odkljukali pogled na Maribor z Belevueja, glede na to, da nam običajno dlje od Trikotne jase ne uspe. Danes je sledilo jahanje, vožnja s sedežnico, vožnja z napihljivimi obroči – `donutsi` in pohod do Trikotne jase. Kadar so v igri adrenalinske zadeve in majhni otroci sem vedno skeptična; sem oseba, ki ne mara preveč adrenalina in čeprav se ne bojim, to ni nekaj kar bi me osrečevalo. V Gardalandu sem bila na vseh atrakcijah in ostala hladnokrvna, vrtiljak mi niti slučajno ne vzbuja navdušenja in tudi vse druge adrenalinske zadevščine me ne pritegnejo, vključno z motorji, tudi če so na njih res hudi motoristi. Ampak Ria je danes vendarle prišla na svoj račun; ti napihljivi krofki so noro zanimivi in izgledajo super zabavni ter hkrati dovolj varni za otroke. Obroč je precej težak, zato sem ji pri vožnji proti vrhu pomagala, spustila pa se je z veseljem sama in bila je totalno navdušena. Na koncu jo je še Noe potiskal čez štartno rampo. 🙂
Se spomnite, kako sem ju prejšnji teden pohvalila po pohodu do Trikotne jase? Danes sem Noeta cel čas nosila na ramenih, po poti gor in dol, Ria pa je prehodila skupno pol poti, pol poti pa presedela na Matjaževih ramenih. Niti slučajno nisem razočarana, niti slučajno mi ni bilo naporno, čeprav me zdaj pošteno bolijo ramena, je bila pa dodatna obremenitev in s tem trening še bolj intenziven. In do avta smo prišli ravno v trenutku, ko je začelo deževati.
Če bi rekla, da smo se imeli res lepo, bi bila zelo skromna. Imeli smo se odlično in to je bil zagotovo najboljši in najlepši Športni vikend doslej, veliko bolj aktiven kot kadarkoli poprej, veliko bolj dinamičen in natempiran, a tudi veliko bolj nasmejan in radosten. Otroci lahko iz dolgočasnega pohoda naredijo pravo zabavo in to je tisto, kar me osrečuje. No, čisto vse pa tudi ni tako drugače; tudi letos sem `pokasirala` sončne opekline in bom šla na morje z vzorcem na ramenih, tistim zelo modernim – dvojne naramnice in izrez spredaj in zadaj (otroke sva zelo skrbno namazala, nase pa pozabila – kot vedno) in strgala sem si hlače – nimam pojma kje, a me situacija spominja na pohod slabih 20 let nazaj, ko mi je na strmini Snežnega stadiona, kjer se je takrat še paslo govedo za Pohorje beef, odpadel podplat espadrille in sem pohod med `rodovitnimi kupčki`, jarki, kamni in visoko travo, dokončala skoraj bosa.
Aktivni družinski vikendi so nas dobesedno zasvojili; če bi mi to kdo omenil kakšno leto nazaj, bi mu rekla, da je nor in tako imamo že narejen načrt za drugi vikend, ko se bomo potepali jugozahodno od Maribora. Kje točno in kaj bomo počeli, pa takrat. 🙂
