Izlet v Ljubljano smo planirali že od poletja, pa je vedno prišlo kaj vmes. Nazadnje, ko smo imeli sestavljen že celoten načrt dneva in vse doovorjeno, sta otroka zbolela. In smo ga prestavili za nedoločen čas, natančneje do predprazničnega ponedeljka, ko se je vse idealno poklopilo in tudi izlet je bil popoln. V nedeljo smo se odločili, da gremo v ponedeljek v Ljubljano. Sončno vreme, kolektivni dopust in dobrovoljna otroka so bili popolna kombinacija za prečudovit dan v prestolnici.
Najprej smo obiskali živalski vrt. Ker je bil praznični teden, so imeli v sklopu noči čarovnic čarovniška vodenja po živalskem vrtu. Svoje vstopnice smo rezervirali že v nedeljo, ko smo se odločili za izlet (še dobro, ker je bilo v ponedeljek vse razprodano) in se odpravili spoznavati živali. V okviru vodenja si nismo ogledali vseh živali, temveč le najatraktivnejše, najbolj priljubljene in najbolj posebne. Otroci so se od srca nasmejali zgodbam o opici Mojci, ki je dolgo časa kadila cigarete, z veseljem opazovali živalsko lobanjo, lupino emujevega jajca, zbirali štampiljke in pobliže spoznavali živali. Čeprav ne maramo vodenj, se je izkazalo za izjemno doživetje, še posebej je v njem uživala Ria, ki je kot spužva srkala informacije in zanimivosti. Za konec so nas presenetili z obiskom živali (tega niso vedeli) in tako smo lahko v prijetnem čarovniškem okolju pestovali najprej tednreka – madagaskarskega ježka in si nato okrog vratu nadeli še pitona Rudija. Otroka sta ga želela kar obdržati, jaz pa sem se čudila, kako nežne in prijetne na otip so pravzaprav kače. Vodenje se je zaključilo z ustvarjalno delavnico, na kateri so otroci izdelali lučke. Seveda smo nato še sami naredili en krog po živalskem vrtu, pozdravili žirafi, pobožali koze in prašičke, poslikali slone, opazovali morskega leva in splezali v trojanskega konja. Obisk živali (v živalskem vrtu, akvariju, na razstavi, kmetiji ali kar v trgovini) je obvezen del vsakega našega izleta.
Po hitrem kosilu, smo izlet nadaljevali v Minicityju. To je bil naš prvi obisk in Ria se ga je veselila že mesece. V bistvu si sploh nisem znala predstavljati, kako to izgleda, a smo bili nato vsi navdušeni. Prikupne majhne sobice so urjene v različne delavnice oziroma delovna mesta, na katerih lahko otroci preizkusijo svoje veščine, izrazijo svoje interese in testirajo lastno znanje in sposobnosti. Šiviljski kotiček je bil zanimiv, a sta ga zelo hitro preskočila in se lotila pleskanja. Meni sta bila v pleskarski opravi noro zlata, prava mala pleskarja in tam sta lahko čisto zares pleskala, s pravo barvo in pravimi čopiči. Tega doma nikoli ne bi smela početi. In Rii je bilo tako všeč, da je šla kasneje še enkrat. Pustolovščino smo nadaljevali v Hoferjevi prodajalni, kjer sta se najprej preizkusila kot kupca, nato še kot prodajalca. Vsakič, ko sem gledala fotografije, sem bila prepričana, da so artikli v trgovini pravi, v resnici pa gre za embalažo pravih artiklov in tako dobre replike, da izgledajo kot čisto prave. Noe je celo ugriznil v štručko, ker je mislil, da je za pojest. V pekarni sta se posladkala s pecivom, potem pa raziskovanje nadaljevala z obiskom zobozdravstvene ordinacije, kjer mi je Ria pregledala zobe, naučili pa so se tudi nekaj novega o ustni higieni in v hiši napolitank, kjer so spoznali sestavine iz katerih so izdelane napolitanke. Noe je bil v vmesnem času ves čas na poganjalcu. Ni ga motilo, da mu čelada nenehno pada z glave, pa tudi gneča na cesti ne, on je šibal svoje “runde” in pri tem neizmerno užival. Seveda ni smel izpustiti tudi gasilcev in policajev, najbolj všeč pa mu je bila avtomobilska delavnica, kjer je lahko popravljal pravi avto in ga po mili volji šofiral, zapiral vrata in vrtel volan in Bauhausov kotiček, kjer je zabijal žeblje, presajal rože, vrtal in zlagal zidake. Rii je bila poleg trgovine najbolj všeč še porodnišnica, kjer so bili še najmanj pomembni dojenčki, veliko bolj všeč so ji bile posteljice za dojenčke, inkubator, čisto prava tehtnica in vitrina z zdravili. Seveda se je morala preizkusiti še v previjanju dojenčka v Bepanthenovi previjalnici, nalivanju motornega olja v avto in presajanju rož. Obiskali smo vse igralne kotičke oziroma sobice, a se v nekaterih nista igrala. Noe se je celo oblekel v Snagin delavski pajac in na bankomatu dvignil svojo prvo plačo. Pri dveh letih. 🙂
Ko sva po dveh urah rekla, da je čas, da gremo naprej, sta bila vidno razočarana. Tudi nama je bilo žal, a takšen je bil načrt. V Minicityju se otroku res ne more (skoraj) nič zgoditi. Vedno je na voljo dovolj animatork, ki so pripravljene pomagati in razložiti zadeve, poleg hišic, imajo še igrišče s košem in plezalno steno, igralni kotiček za dojenčke, pa tudi previjalno mizo in celo plenice. Ničesar ne rabite zraven. Za starše pa kavarno s prigrizki, ki je midva nisva niti od blizu dobro videla, kaj šele obiskala. Preveč vsega je bilo in otroka sta želela, da opazujeva, kaj vse že znata. Še nikoli se nista nikjer tako zaigrala. Pravzaprav še nikoli nista nikjer tako dolgo zdržala. Obžalujem, da je v Ljubljani, tudi v Mariboru bi nam kaj takega res prav prišlo, saj gre za usmerjeno igro s konceptom, ki otroka uči in razvija njegove sposobnosti, starši imajo lahko nekaj trenutkov zase, pa tudi vstopnina je res ugodna. Upam, da razmišljajo o širitvi. Z veseljem pomagam pri izboru podjetij. 🙂
Hoteli ali ne, če smo želeli obiskati še zadnjo točko izleta, smo morali naprej in Ria se je Ljubljane neizmerno veselila. Cel dan je govorila, če gremo zvečer tudi v Ljubljano, pa smo pravzaprav cel dan bili prav tam. V mislih je imela center mesta. Če smo že bili v Ljubljani, smo želeli obiskati še Muzej iluzij, kjer smo dobrih 20 minut na mrazu čakali, da smo lahko vstopili. Muzej ima namreč omejeno število obiskovalcev in dokler nekdo ne gre ven, drugi ne morejo noter. A je bilo vsekakor vredno čakati. Otroka sta uživala v iluzijah in razstavljenih miselnih zankah. Soba s tribarvno lučjo in igro senc, soba s poševnimi tlemi, soba z ogledali, na glavo obrnjena soba in celo miza, na kateri si lahko postregel sam sebe. Vse ju je navdušilo in vse sta želela poizkusiti. Najbolj navdušen pa sta bila nad igračo, ki sta jo dobila ob koncu obiska muzeja. Noe si je izbral lesenega slona, Ria pa srce.
Čudovit družinski izlet smo zaključili s palačinkami na nabrežju Ljubljanice in sprehodu v soju luči. To je bila pravzaprav naša večerja. Od doma smo šli ob osmih zjutraj, otroka cel dan nista spala in ob sedmih, ko smo se odpravljali proti domu, sta v avtu oba takoj zaspala.
V zadnjem trenutku smo se odločili za izlet in res smo neizmerno uživali. Živalski vrt Ljubljana je naš postanek vsaj dva krat letno, Minicity pa bomo odslej zagotovo pogosteje obiskali. Jaz sem bila res prijetno presneečena nad ponudbo, urejenostjo, varnostjo in priročnostjo. Hišice pa so tako zanimive in resnične, da se v njih brez težav zaigra tudi kakšna mamica ali očka. No, jaz sem že povsod malo sodelovala. Dobrodošla sprememba, stran od vseh igrač. Realnost, ki je prilagojena otrokom. Ko sem Rio vprašala, kateri poklic ji je bil najbolj všeč in kaj bi želela postati, je rekla “vse”. Glede na to, da je to možno samo v Minicityju, bomo očitno kar pogosto tam.
In kaj je pogrešala? Pogrešala je veterinarja, zdravnika in kmetijo. Mogoče predlogi za dopolnitev ponudbe. 😉
