Prehrana otroka ti zna narediti sive lase. Saj vem, da smo bili tudi mi izbirčni in prav dobro se spomnim, kako sem za vsak ne, dobila en krompirček zraven, ampak včasih res obupujem.
Ta mali je super. On je v glavnem vse, razen kakšne hude zelenjavne juhe ali kaj podobnega, ampak se še to da spraviti v njega, če je res lačen; če ni lačen, itak ne bo jedel, ne tistega kar ima rad in še manj tisto, česar ne mara. Naša gospodična pa je zgodba zase. Ko je bila dojenček je jedla vse, ampak res vse. In spomnim se, kolikokrat sem rekla, da res ne vem, zakaj se starši pritožujejo, če pa Ria najraje maže avokado z grškim jogurtom in jabolčno čežano s slivami. Pa bučkin pire, brstični ohrovt in brokoli. Vse tisto, česar ljudje sicer ne marajo preveč. Celo poletje pred vstopom v vrtec je banane jedla kot kakšen opičji mladiček, po tri ali štiri na dan, na ulici, na vrtu, namesto malice. Potem pa kot bi odrezal. Sadja več povohati ni hotela, tako zdaj vanjo ne spravimo nič, prav nobenega sadja. Sadje poje samo v obliki sladkarij; potem veste, koliko je to sadje v resnici zdravo. V vrtcu v času malice, ko drugi otroci jedo sadje, ona bere knjigice.
Pa ostalo? Bolj tako, tako. Zelo rada ima klobase, hrenovke in sir, kar vedno je brez kruha in zelenjave. Ali je kruh ali pa klobaso. Oboje skupaj le izjemoma. Prehranjuje se v glavnem zelo selektivno, po eno živilo naenkrat. Od kosila vedno poje juho, če le ni zelenjavna, le da moramo prej ven pobrati vso korenje, peteršilj in druge dodatke, motijo jo tudi vidne začimbe. Od prilog ima najraje riž, le da tudi ta ne sme imeti dodatkov, pa tudi pire krompir in polento lepo poje. Pri mesu je malo drugače; včasih bi ga pojedla res veliko, drugič pa se ga niti ne dotakne, ji pa gredo zato toliko bolj v slast testenine, čufti, enolončnice, obare in podobne zadeve, ki jih imajo itak vsi otroci radi. Če bi jo vprašala, kaj je njeno najljubše kosilo, sem prepričana, da bi skoraj zagotovo rekla ribje palčke. Pri nas je to na meniju zelo poredko, mogoče enkrat na tri do štiri mesece, ampak takrat je veselje nepopisno in jih brez težav poje tudi sedem. Na srečo ima vsaj solato res rada, ampak navadno, kot reče ona, torej zeleno ali pa zeljevo ali rdečo peso. Poje še kakšne kumarice v solati in rada ima jajca, ki jih pobira iz solate, a se tukaj zadeva zaključi. Kot vsem otrokom, tudi njej dišijo palačinke, še posebej s čokolado in rada ima šmorn, ki jima ga v soboto zjutraj pripravi ati, pa kakšna pečena jajca, sendvič in zadnje čase se navdušuje nad burgerji. Frajersko se ji zdi držati v rokah glomazen goveji burger in zelo rada ga je; predstavljajte si ta drobna usteca in ogromen burger, ki ga še jaz komaj ugriznem.
Lahko ji obljubiš karkoli, tudi igračko ali knjigo, za katero bi prodala dušo, pa v zameno zanjo ne bo pojedla hrane, ki je ne mara. Na daleč voha, kadar se praži čebula, peče zelena ali kuha cvetačna juha in takoj pove, da ona tega ne je. Zdaj je celo začela govoriti, da so jabolka strupena in jih naj damo stran od nje. Predvidevam sicer, da je to zaradi pravljice Sneguljčica in sva se o tem že pogovorili, a vitaminov se otepa na vse pretege. Če je do nedavnega jedla pico brez težav, še posebej domačo, ki jo večkrat pripravim, je zdaj začela iz nje pobirati prav vse in zadnjič sem samo zanjo naredila pico samo s klobaso in sirom, pa je vseeno ni hotela. Paradižnik konzumira samo, če rečemo, da je kečap in potem pove, da ona je ketchup iz paradižnika – to je edina oblika paradižnika, ki jo zaenkrat zaužije. V ali na hrani vidi vsako drobtinico, vsako pikico začimbe in vsak mini košček čebule ali zelenjave. In vse mora stran.
Za nobeno ceno ne želi jesti jogurtov, skute in podobnih izdelkov, medtem ko se utaplja v decilitrih mleka, ki ga naravnost obožuje. Pije samo vodo in mleko in občasno čaj, sokov sploh ne mara, poleg tega ju nanje sploh nismo navajali, ne vidim potrebe. Obožuje maslo na kruh in predvsem maslo, ki bi ga lahko jedla na žlico ter se drži daleč stran od vseh ostalih namazov; marmelad, skutinega, ribjega, paštet ipd. Najbolj me preseneča dejstvo, da v vrtcu lepo je. Seveda sem vesela in zadovoljna, a postavlja se mi vprašanje, zakaj tako lepo ne je tudi doma. Ne vem. Mogoče je družba, energija, red, mogoče doma pač sprobava meje in uveljavlja svojo voljo, ki je v vrtcu ne more. Trudiva se, da jo pri uživanju hrane čimbolj spodbujava, da ji ponujava raznoliko in barvno hrano, da je hrana čimbolj otroku prijazna in enostavna za uživanje, da jo lahko prime v roke. Vključujemo ju v nakupovanje in pripravo hrane in jima dovoliva, da vse poskusita tudi surovo. Zelenjavo večkrat zakamufliram v kakšno jed, kar pri Rii le redko vžge, saj njene sokolove očke opazijo prav vse. Včasih se mi zdi, da je pravi mali inšpektor. Vse vidi, vse voha, vse sliši, nič ji ne uide in predvsem vse pozna. Vso zelenjavo in sadje, žita in semena. Jasno izraža svojo voljo in trmasto vztraja, četudi bo ostala lačna.
Saj vem, da je po meni, ista sem bila in še sem, a vseeno se sprašujem, kako naj preidemo to obdobje. Tolažim se, da bo prej ali slej mimo in srčno upam, da bo res tako. Da bodo jabolka postala njene prijateljice in bo jagode grizljala zvečer pred televizijo, da bo uživala v veliki skledi mešane solate in veselo zagrizla v zrezek z zelenjavno omako. Da peteršilj in drobnjak v juhi ne bosta več `tisti zeleni koščki` in da bo paradižnik dober še v kakšni drugi obliki, ne samo kot ketchup.
Upam in čakam. Do takrat pa vztrajam; s prigovarjanjem, spodbujanjem, z izpolnjevanjem njenih specifičnih želja in kuhanjem otroku prijazne hrane. Pravi so… Le kdo jih ne bi imel rad.
Gabrijela
