Odkrito priznam, da nisem ena tistih mam, ki bi želela, da otrok pri petih letih skoraj tekoče govori dva tuja jezika in da gre v srednjo šolo skoraj poliglot ali `native speaker`. Moje mnenje je, da se je potrebno stvari učiti postopno, korak po korak. Tako kot ne teče še preden shodi, tako tudi ne more govoriti tujega jezika, dokler ne zna svojega oziroma maternega do podrobnosti oziroma vsaj toliko dobro, da ustrezno sklanja in uporablja dvojino. Bodimo realni; tudi veliko odraslih ne zna pravilno uporabljati dvojine, predlogov in sklonov, da ne govorimo o pozabljenih j, p namesto b in podobnih napakah. Žal se ne morem strinjati s prepričanji nekaterih, da je potrebno otroka tujega jezika aktivno učiti od rojstva, še posebej ne zato, ker poznam deklico, ki je od rojstva govorila tri jezike, pardon, učili so jo tri jezike. Pri sedmih letih, ko sem jaz obvladala osnove angleščine, se je ona s svojim očetom tekoče pogovarjala angleško, na rojstnem dnevu, med ostalimi otroki. Jaz sem samo zijala, dobesedno. Kaj, zakaj? Ni se mi zdelo potrebno in 20 let nazaj se mi je to že kot otroku, zdelo golo `preseravanje`. Vam povem, kaj se je tej deklici zgodilo nekaj let kasneje – kolaps. Okrog desetega leta čez noč ni znala več govoriti, ne slovensko, ne nemško, ne angleško. Izgubila je občutek za jezik, vse je pobrkljala in možgani so se dobesedno sesuli. Ne rečem, da je vedno tako, a s tem želim potrditi, da pretiravanje nikomur ne dela usluge; ne otrokom in ne staršem. Raznorazni tečaji tujega jezika pri dveh letih, šole angleščine in nemščine za malčke, jezikoslovni kampi za malčke. Vse to se mi zdi skrajno nepotrebno. Otrok, ki ima voljo za učenje jezikov, ki ima posluh in ki mu besede ostanejo v spominu, bo zadeve hitro osvojil, tudi nekaj let kasneje, tisti, ki ni za to, pa jih ne bo nikoli, četudi bo noč in dan sedel za knjigami. Se pa strinjam s postopnim seznanjanjem jezika, z mimobežnim opominjanjem na to, da obstajajo tudi drugi jeziki, ne samo slovenščina.
In prav zato se mi zdi knjigica Mini Poliglotini Pravljica o Luni, ki jo beremo zadnja dva tedna, tako super. Ker otroka ne sili, ker ga neposredno ne uči, temveč ga prijetno boža s tujimi besedami. Ker jo lahko posluša ali gleda, starejši tudi bere, ker ima super ilustrativen slovarček, ker vsebuje zanimive igre in aktivnosti, ker je prilagojena otroku in staršem. Knjige smo bili zelo veseli; jaz zato, ker me je zanimalo, kako sploh funkcionira in kaj bo pomenila za naše večerno branje in Ria zato, ker govori o konju oziroma poniju. To je bila čista terna. Pred prvim večernim branjem sem na hitro preletela uvodne zapise o knjigi, več časa seveda ni bilo in potem sva se lotili branja.
Priznam, da nisem imela pojma, kako se je naj lotim. Naj berem samo slovensko, samo nemško ali angleško, naj berem vse hkrati ali najprej eno in potem drugo, naj se z otrokom ob branju pogovarjam ali samo dovolim, da posluša in vsrkava. Bila sem rahlo zmedena zaradi ovir in vprašanj, ki sem si jih sama postavila. Odločila sem se, da bom zadevo poenostavila. Najprej jo bova prebrali samo v slovenščini, da sploh spozna zgodbo, sporočilo in like v knjigi, da ugotovi, kaj ji všeč in kaj ne. In tako sva naredili. Prebrali in podebatirali. Seveda ji je bil najbolj všeč poni in vse se je vrtelo okrog Lune. Karkoli sem jo vprašala, je z navdušenjem odgovarjala o poniju `kako je bila Luna majhna`, `Luna si je želela zrasti`, `Luna je govorila z mesecem`…
Bila sem navdušena. Za knjige je nasplošno zelo dojemljiva; takoj si zapomni, takoj jo pritegnejo, zelo rada pripoveduje zgodbe in `bere` knjige po slikah oziroma ilustracijah, dobesedno posrkajo jo vase. Drugi dan jo je seveda takoj `prebrala` Noetu. Pravljico o Luni pač mora slišati. Zvečer sva jo prebrali še enkrat. Tokrat sem se odločila, da jo bova brali v vseh treh jezikih hkrati. Da se navadi na spremembo intonacije, zvoka besed, spremenjen ritem branja, da vidi, kateri jezik ji gre bolj v uho in ji bolj sede. Prebrali sva celo, seveda. In še slovarček, iz katerega si je najbolj zapomnila besedo `horse`.
Ko sem jo naslednjič vprašala, v katerem jeziku bova brali, je izbrala angleščino. In ugotovila sem, da ji angleščina bolj sede, da ji lepše zveni in da jo ima nasplošno raje; tudi besede, ki jih govori, zelo rada ponavlja v angleščini, sploh, če od koga kaj sliši ali pobere v kakšnem posnetku. V nemščini brez težav pove `Gute Nacht. Schoene Schlaf.`, ampak tukaj se zaključi. Odkrito povem, da tudi meni nemščina ne sede najbolj, sicer znam govoriti, pisati, razumem, ampak na tem področju je Matjaž veliko bolj suveren, medtem, ko jaz obvladujem angleščino. Na mestu se mi zdi omeniti, da sva knjige v tujem jeziku brali že prej; v nemščini in španščini in vedno je bila navdušena. Najbolj presenetljivo mi je, da nikoli ne sprašuje, kaj to pomeni ali o čem berem. Po slikah si ustvarja svojo zgodbo, ki je začuda zelo podobna pisani vsebini. Knjige se mi zdijo nekako najboljši način seznanjanja z jezikom za tako majhne otroke. Vsak ima seveda svoje mnenje in svoja pričakovanja, a to je za moj okus najmanj vsiljiv in neposreden način učenja, pri katerem otrok povezuje slike z besedami in se na tak način uči besedišča. Lahko bi rekli tudi pesmice, a tam nima besedišča z ničimer za povezovati, tudi risanke, a jih kaj hitro posrkajo in potem ne želijo več gledati sinhroniziranih in slovenskih, kar spet ni vredu. Verjamem nekako, da mora biti tuj jezik prisoten v otrokovem življenju, a v zmernih količinah in v primernih oblikah. Dandanes se prehitro dogaja, da otroci sploh ne znajo govoriti maternega jezika, da pozabljajo besede, da ne znajo pisati.
Naju je knjiga Pravljica o Luni povsem navdušila, ker je preprosta, lepa, zanimiva, ker je zelo lepa zgodba, ker je lahko berljiva in ni samo knjiga, ampak nekakšen učni pripomoček, ki raste z otrokom. Zdaj jo samo beremo in se o njej pogovarjamo, potem se bomo lahko učili besede, nato bomo ponavljali besede in stavke, kasneje bo lahko sama brala in se učila pisati. Nekakšen učbenik in res sem navdušena nad njo. Všeč mi je tudi, ker je obrnjena horizontalno in četudi je ne bereš, so ilustracije res prečudovite in je super samo za gledati.
Če ne veste, kaj bi kupili svojemu ali kakšnemu drugemu malčku, toplo priporočam Pravljico o Luni. S kodo MAMINTWIST lahko ob nakupu knjige Pravljica o Luni v spletni trgovini koristite 20% POPUST, ki velja do 15.12.2016. Pokukajte tudi ostale knjige, izbira je res odlična. In seveda ne pozabite obiskati Facebook strani Mini Poliglotini.
Na Facebook strani Mamin Twist, pa bom jutri objavila tudi videoposnetek listanja celotne knjige. Spremljajte. 🙂
_________________________________________________________________________________________________________
Objava je nastala v sodelovanju z mini Poliglotini in super prijazno Mojco Stubelj Ars. Hvala!
