Tri dni sem si v mislih ponavljala, da bi bilo lepo, če bi po dveh letih za Valentinovo nekam šla, če bi šla v kino, gledati film, ki ga imam nagledanega že od dne, ko so ga začeli predvajati. Še v torek popoldan sem gledala spored, a sem se sama pri sebi odločila, da v tej smeri ne bom naredila nič. Bova pač doma, tudi tako se bova imela odlično. Pripravila bom super kosilo, torto, odlično večerjo in skupaj bova pogledala kak film. Sprijaznila sem se in nisem nič pričakovala. A potem me je v torek zjutraj obvestil, da popoldne nekam greva. Itak sem takoj vedela, kam. Meni ne moreš skriti, še nikoli me ni uspel 100% presenetiti; vedno nekaj sumim, slutim, `voham`, pravi detektiv – že od majhnega mi nič ni ušlo, poleg tega ga predobro poznam in je zame precej predvidljiv. Super. Malo sem ga zbodla, če se moram urediti ali lahko grem kar v trenirki, a sem itak vedela, kam greva.
Me je res tako težko presenetiti? Si res ne dovolim, da me kdo preseneti? Morda ne maram presenečenj, ker imam občutek, da izgubim nadzor nad situacijo? Kaj pa vem… V resnici sem jih zelo vesela in vedno navdušena, a imam očitno predober občutek za takšne zadeve. Kakorkoli… Uspelo je. Nisem bila presenečena, a sem bila navdušena. Zelo! Poskrbel je za varstvo otrok, kupil vstopnice in mi celo pripravil čisto pravo vstopnico darilo. Zraven sem dobila še rožico, točno takšno, kot sta jo otroka pred nekaj tedni razbila. Torej se spozna tudi na rože. 🙂
Za kosilo sem pripravila keto mesno pito (recept najdete tukaj) ter za posladek skutino tortico z grškim jogurtom in ananasom ter bučnim biskvitom. Odlična. Brez sladkorja, brez glutena, povsem brez dodatkov. In tudi za darilo sem poskrbela, čeprav tega prvotno sploh nisem imela v načrtu, a se mi je vendarle zdelo lepo in prav. Darila so mi nekako odveč. Otroke vedno obdarujeva, darila se nama zdijo lepa simbolika, a jih drug drugemu le redko podarjava; za božič, ker bi sicer Ria rekla, da je Božiček na naju pozabil, sicer pa ne. Matjaž mi ob praznikih, ki so v teh mesecih običajno kupi kak cvet, a najbolj pomemben nama je čas, ki ga preživiva skupaj in sedaj sva se kar navadila, da si zvečer narediva večerjo in skupaj pogledava film ali oddajo, četudi jaz enkrat na teden zraven likam in četudi bova danes naprimer zraven delala pustne maske, a sva skupaj, se pogovarjava in je to čas samo za naju. Včasih se mi je zdelo nujno, da za Valentinovo, dan žena in podobne praznike, nekaj dobim, danes pa se mi zdi povsem nepomembno in še vedno se veliko bolj razveselim darila v katerega vloži čas ali trud, kot pa cveta, ki ga je mimogrede kupil na poti domov.
V kinu sva bila po točno dveh letih in bilo je prijetno, sproščeno in zabavno. Imela sva se super, pa čeprav sva po koncu filma dobesedno odhitela iz dvorane, ker je bila ura že res zelo pozna in sva vedela, da otroka še zagotovo ne spita, saj je to najina naloga. No, na pol poti do doma naju je presenetil klic; mali je spal že od 18.45. Ne morem verjeti! Bila sem čisto presenečena. Pa ravno zanj sva mislila, da bo največji problem, ker je tako zelo navezan name. Bravo! Bila sva zelo zadovoljna, Ria pa je bila, glede na to, da je bila ura malo pred deveto, že pošteno utrujena in neučakana. Domov. Spravit otroka v posteljo.
Prav prilegel se je takšen večer, pa čeprav sva imela na voljo samo tri ure, so bile te več kot dovolj, da sva se v miru pogovarjala, nasmejala in spet obudila nekaj spominov. Da sva bila samo za nekaj ur samo midva, ne mami in ati, ne preveč živčna zakonca, ki ves čas pospravljata igrače in brišeta polita tla, ne negovalca, ki odmerjata antibiotike in prepričujeta otroka, da pojesta granule, ne preobremenjena posameznika, ki se opravičujeta, da nimata časa zase. Bila sva takšna kot nekoč. Jaz v visokih petah, povoskanih hlačah in z majhno torbico in on v elegantni jakni, frajerskih čevljih in s frizuro. Uživala sva in to je vse kar šteje.
