Naši načrti o pohodu na Veliko planino so se pred nekaj tedni sfižili, zakaj in kako, si lahko preberete tukaj, a takrat sva sklenila, da bomo kondicijo nabirali postopoma in otroka postopoma navajali na pohodništvo.
Jaz pohodništva nikoli nisem preveč marala in pohodi na Trikotno jaso ali do koče pri Lukeju so mi bili v srednji šoli, kot del obveznih izbirnih vsebin, vedno mučni. Ko sva se tovrstnih podvigov par let kasneje lotila skupaj z Matjažem, so bili veliko bolj prijetni, a še vedno fizično naporni, najbrž zato, ker sem to imela v glavi, odpor do pohodov. Današnji dan pa je bil čisti dokaz, da so spontane stvari vedno najboljše.
Ria je prvič sama prišla na Trikotno jaso pri dveh letih, pri dveh in pol pa je povsem sama osvojila stopnice na Kalvarijo; očitno športnega duha ni podedovala po meni in danes je dokazala, da je neustavljiva. Sproščen popoldanski družinski pohod na Trikotno jaso; kako bomo šli, malega bo zagotovo treba nositi, bo Ria prišla sama gor, kako bom sopihala jaz? Smo ena tistih družin, ki nikoli ni uporabljala nosilk; ne vem zakaj, a mi res niso pri srcu, otroci se mi zdijo v njih preveč gibalno omejeni in utesnjeni in, ker tega sama ne maram, verjamem, da ne more biti prijetno otroku. Pa vendar smo kupili pohodniški nahrbtnik, ki smo ga uporabljali samo dva metra in nikoli več, ker hodeč otrok za nič na svetu ni hotel ostati v njem.
Šli smo brez pričakovanj, brez omejitev, brez nosilke in brez rezervnih plenic. Tudi brez prigrizkov ali dodatnih virov energije in z omejeno količino vode, v nahrbtniku pa smo imeli poleg telefonov samo še paket robčkov in rezervni majčki za otroka. Pa smo prišli na vrh. Brez sopihanja, brez slabe volje, brez tečnarjenja, brez utrujenosti. Ria je prišla gor in dol povsem sama, Noe pa je prehodil pol poti. In jaz sploh nisem čutila napora, malega sem del poti celo nosila, zadnjih 200m pa celo tekla z njim na ramenih, nosila pa sem ga tudi po poti navzdol. Presenečena sem bila nas sabo, a še bolj me je presenetila Ria. Suvereno, brez pritoževanja, brez stokanja, brez slabe volje, celo pot sva se pogovarjali, celo pot sva opazovali naravo, pohodnike in pse, ona pa ni bila niti malo utrujena, niti malo izčrpana in niti slučajno zasopihana. Ponosna sem do neba in nazaj.
Otroška vztrajnost in kondicija sta čisti dokaz, da otrok ne pozna razdalje, da se ne zaveda napora, da je edino, kar ga ovira pri doseganju cilja in premagovanju ovir mišljenje, ki mu ga vcepimo mi sami, ovire in strahovi, ki mu jih privzgojimo in se jih začne zavedati zato, ker ga nanje opozarjamo. Zanjo breg ni bil napor, zanjo strmina ni predstavljala ovire, razdalja pa je bila povsem nepomembna in ker je bila ves čas motivirana, ker je bil pohod zaradi pogovora in opazovanja narave ves čas zanimiv, ni izgubila volje in potrpljenja in je vztrajala do konca. Preden smo startali, ji nismo govorili, da bo naporno, da bo pot dolga, da bo strma, da bo morda utrujena, samo rekla sva, da gremo, da bo luštno, da bomo videli ljudi in veliko psov, da bo morda slišala ptice in da bo lahko pila iz potočka in to je bila zadostna motivacija, da je bila takoj za.
Ocena družinskega popoldneva? 5+ . Prijetno smo se družili in zabavali, nabirali kondicijo, opazovali naravo, videli miško in slišali kukavičje petje, srečali nekaj znancev in božali pse in na koncu nabrali šopek gozdnih rož. Je rekla, da gre z veseljem jutri spet. Tudi jaz. 🙂
