Po treh dneh priprav, pečenja in kuhanja, je praznovanje dvojnega rojstnega dne za nami, zabave (in mojega razpoloženja) pa nista pokvarila niti počena balona iz folije (imeli smo dober meter veliko dvojko in štirico), neenakomeren preliv čez torte, ki se na nekaterih tortah pač ni hotel dobro prijeti in strditi ali prevelika mavrica, ki je na koncu ležala na torti. Odločila sem se, da se bomo imeli lepo, ne glede na to, kaj se bo zgodilo in tako je tudi bilo.
Otroški živžav, smeh in igra, ogromno navdušenje nad figuricami, ki so krasile torto in so jih lahko družno pojedli, ognjemeti, ki so nadomestili svečke in ljubkimi sličicami, ki so krasile mafine. Vsakič, ko vidim nasmejane obraze otrok, točno vem, zakaj sem tri dni hodila spat ob dveh zjutraj.
Letošnje praznovanje je bilo posebno, ker sta praznovala oba skupaj, ker ga nismo praznovali doma, ker smo prvič povabili tudi prijatelje iz vrtca in ker nas je bilo kar veliko. Praznovali smo na odlični piknik lokaciji v okolici Maribora, ki je primerna tako za sončne kot deževne dni, saj imajo velik pokrit šotor, masivne mize in klopi, ki se ne morejo prevrniti in so udobne za sedenje, veliko hladilnikov in predvsem ogromen prostor namenjen igri otrok, poleg igral, hišice, tobogana in gugalnic še ogromno nogometno zelenico, kjer lahko otroci tekajo po mili volji. Na zadnjem domačem praznovanju je bila naša zelenica nabito polna in glede na to, da nas je bilo letos še več, ta opcija ni prišla v poštev.
Ria je včeraj izjavila, da je rojstni dan kot praznovanje božiča, ker dobi ogromno daril in res je bilo tako. Darilom, ki sta jih dobila kar ni bilo konca, a sem vesela, da so jima bila vsa všeč in še posebej, da so bila všeč tudi meni. Ria je bila najbolj navdušena nad samorogi, Barbi punčkami in družabnimi igrami, Noe pa se je vsakič najbolj razveselil avtomobila ali kakšnega drugega prevoznega sredstva. No, mama pa je bila najbolj vesela oblačil in tako je bilo za vsakega nekaj.
Vrhunec praznovanja je bila vsekakor torta. Ogromna trinadstropna torta sestavljena iz šestih različnih tort, dekorirana z ročno izdelanimi figuricami Mie in Onchaua ter ribiča Pepeta in Kakaduduja, z ogromno mavrico na sredini (ki bi morala stati na torti, a sem naredila preveliko) ter lesenim napisom in lesenimi številkami, ki so mi jih v zadnjem trenutku izdelali pri Pararok (hvala Manja, rešili ste me). 🙂 Vse skupaj pa je dobilo pravo podobo, ko smo prižgali 6 ognjenih fontan (2 + 4 je 6, od tod šest tort in šest fontan).
Po večernem odpiranju daril, ki je trajalo dobro uro in pospravljanju kuhinje, smo bili vsi utrujeni, prijetno utrujeni. Otroka sta bila družno mnenja, da je bilo praznovanje super in da sta se res zabavala, mož je bil zadovoljen, ker je vse potekalo brez težav, jaz pa sem bila kar malce ponosna nase, pa ne zaradi tega, ker mi je uspelo vse pripraviti in smo izpeljali res lepo praznovanje, temveč zato, ker sem ob prvi (in vseh nadaljnjih) nepričakovani situaciji ostala mirna. Manjkajočih balonov nihče ni opazil – samo jaz, ki sem dva dni klicala naokrog in iskala nekoga, ki bi jih lahko napolnil in mož, ki jih je vozil na polnjenje in jih nato skrbno prepeljal na lokacijo zabave. Neenakomernega preliva na torti najbrž ni bilo mogoče zgrešiti, a ga otroci zagotovo niso opazili in četudi torte niso popolno izgledale, so bile pa popolne po okusu in to edino šteje. Mavrica je bila res prevelika (nimam pojma, kaj sem razmišljala, ko sme jo delala), a se je razlila čez celotno torto in verjamem, da bo prinesla ogromno sreče.
Ne morem vedno vsega nadzirati in ne glede na to, kako popolno vse organiziram in kaj vse predvidim, me vedno kaj preseneti in prav zaradi tega sem se odločila, da se nima smisla obremenjevati z nepomembnostmi. Na koncu dneva, ko so bile torte razrezane, dekoracija v smeteh in hrana v posodah so največ štele besede navdušenja mojih otrok in če sta zadovoljna ona dva, sem tudi jaz. 🙂
O tem, kakšnega okusa so bile torte in kako so izgledale v prerezu, pa kmalu. 🙂
