To je za otroke (pre)naporno!

0

Zlagala bi se, če bi rekla, da otroka “šparava”, ker ju ne. Od enega leta, ko sta začela hoditi in smo opustili voziček,ker ga itak nista preveč marala, sta hodila ali se vozila s poganjalcem ali skirojem. Hodila sta na sprehode, pohode, na izletih. Ko sva precenila, da je pot zanju prenaporna, da sta preveč utrujena, da je prevroče, da ne zmoreta več ali sta bila res slabe volje in nerazpoložena za hojo, sva ju nosila, sicer pa sta hodila. Tudi po več kilometrov v nekaj urah, kot je naprimer sprehod po celotnem dunajskem živalskem vrtu.

Pri Riinih treh letih smo začeli hoditi tudi na Kalvarijo in Trikotno jaso na Pohorju. Na prvo dobrih 400 stopnic, ki jih je Ria že v prvo prehodila sama, na drugo je sicer 20 minut normalne hoje v klanec, kar pri nas traja dobrih 30 minut, a jih Ria pravtako vedno prehodi sama, Noe pa hodi približno polovico poti gor in skoraj celo pot dol. Sicer pa zelo veliko hodimo, med tednom zaradi natrpanega urnika nekoliko manj, a toliko več med vikendi, ko gremo na izlet ali kak potep.

In zadnje čase večkrat slišim vprašanje “Ali jima ni prenaporno?”, “Nista za takšne telesne aktivnosti premajhna?”. Res ne vem, zakaj bi otrokom gibanje – hoja škodila. Zakaj bi lahko bilo to zanje prenaporno in kakšen negativni vpliv bi lahko imela na njihov razvoj, če pa hoja koristi koordinaciji telesa in kondicijski pripravljenosti, če pripomore k aktivaciji možganov in boljši miselni aktivnoati ter koncentraciji, če je gibanje v naravi koristno za dihalni sistem in prebavila in če je spodbudno tako za telo kot duha. Gibanje dobro vpliva na otroke iz več vidikov in svež zrak nikoli ne more škoditi. Če se gibamo starši, se bodo tudi otroci. Če mi ne pokažemo utrujenosti, je ne bodo tudi otroci in če mi ne jamramo in stokamo, tudi otroci ne bodo. Sledili nam bodo, še posebej, če bomo naredili podvig zanimiv in zabaven, če jih bmo z nečim pritegnili, pa četudi so to igrala ali sladoled na vrhu hriba. Potrebno jih je spodbujati, motivirati in jim stati ob strani. Gibanje je naravno, nujno in koristno in prav je, da jih na telesno aktivnost navadimo čim prej. Tako bodo kasneje veliko bolj samostojni in samozavestni in pred telesno aktivnostjo ne bodo čutili ne strahu, ne odpora. Prenaporno? Otrokom? Dopoldne gre na Trikotno jaso, nato cel dan teka po dvorišču, se vozi s skirojem, gre na turo s kolesom, sprehod s psom in zvečer še vedno rabi pol ure, da zaspi, medtem ko se nama že obema dremlje. Noe zaspi v sekundi, Ria pa se je že izurila in je postala “trpežna”, tako je tudi večji fizični napore več ne utrudijo hitro. In nikoli ne gremo čez njune zmožnosti. Vedno paziva, da je telesna aktivnost prilagojena njuni stopnji razvoja in njunim sposobnostim.

Pa saj samo hodimo. Po ravnem, v hrib ali po stopnicah in se ob tem veliko pogovarjamo, opazujemo naravo, pijemo svežo vodo in sproščeno uživamo. Nihče ju ne sili v maratonske teke, v prisiljene telesne aktivnosti, v časovno določeno vadbo in v prevelike fizične napore. In sreča, ponos in zadovoljstvo, ko dosežeta cilj, so vselej nepopisni. Ponosna sta nase in verjameta, da lahko vse dosežeta in da omejitve obstajajo samo v glavah. Če bomo otroke naučili, da nobena pot ni predolga, nobena vzpetina preveč strma in noben izziv prenaporen, jih bomo naučili, da vedno obstaja pot do cilja in da dejansko zmoremo veliko več kot sami verjamemo. Starši smo prvi, ki verjamemo v svoje otroke in če bomo verjeli mi, bodo verjeli tudi oni sami.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj