`Mami, ko neka kmetica sem`

0

Pogledam jo in v njem vidim sebe. Prav takšna je, kot sem bila jaz. Prav tako jezikava, prav tako pametna in prebrisana, prav tako zgovorna in premišljena, prav tako samosvoja, odločna in zahtevna in prav tako muhasta. Kot deklica sem bila kraljica muhavosti; vse me je motilo, veliko stvari nisem marala, kar naprej sem se pritoževala in vedno sem imela svoje mnenje in zaradi tega Rio danes razumem bolje kot vsi ostali in zaradi tega ji dajem tri krat več časa in pet krat več potrpežljivosti, če se le da.

Že nekaj časa nam težave povzročajo oblačila in prav tako je bilo tudi pri meni. Motijo jo spodnje hlačke, nekatere hlače jo ribajo, druge tiščijo, majčke ji preveč lezejo, nogavičke se ji gubajo in kar naprej bi nosila oblekce. Bi izbiri oblačil ji večino časa puščam prosto pot, z nekaj jasno začrtanimi smernicami, kaj je primerno za kakšno priložnost, v čem se bo najbolje počutila na igrišču in v čem na plesu, katere barve pašejo skupaj in kako se je potrebno po plasteh oblačiti. Ker nekajkrat ni verjela, da se v oblekci ne bo mogla spuščati po toboganu, sem jo pustila, da je preizkusila in sedaj dobro ve, da jo bo na golo kožo ožgalo. Prav tako kot ve, da ne more v oblekci plezati, ker se ji zatika pod stopala, da v kratkih hlačah ne more v visoko travo, ker jo potem vse srbi in podobno.  Pa tudi kombinacije že popolnoma obvlada. Nekaj je seveda odraz mojega stila, a `mala` ima smisel za modo in se res dobro skombinira.

In čeprav ima veliko oblačil in se rada lepo uredi, jo ves čas učimo, da zunanji videz ni pomemben, da človeka ocenjujemo po njegovi osebnosti in njegovih dejanjih, da je človek lep, četudi ni urejen, tako kot je njej všeč in da je tudi ona vedno lepa, ne samo v oblekci, ampak tudi v hlačah, trenirki in celo naga. Zdi se mi zelo pomembno, da se otroci zavedajo, da njihov položaj v družbi, da njihova podoba med vrstniki in da njihova samozavest niso in ne smejo biti odvisne od njihovega videza, temveč od njihovih besed, dejanj in vedenja. In da se morajo zavedati, da drugih otrok (in ljudi na splošno) ne smejo ocenjevati po tem, kakšne teniske nosijo, kakšne barve jakno imajo, katerega junaka imajo na majici in s kakšno igračko spijo, temveč po tem, kako se razumejo pri igri, kako sodelujejo pri vrtčevskih opravilih in zakaj si ga želijo v svoji družbi, torej kako se ob njem počutijo. Otroci pri tej starosti med seboj pogosto tekmujejo, se primerjajo, se kritično ocenjujejo in če jih pri tem spodbujamo, jim to dovolimo in jih ne opozorimo, da to ni pomembno, niti potrebno, to preraste v navado.

Ko sva šli prejšnji teden v Avstrijo, sem, ker je bil dan zelo vroč, Rii za obleč pripravila kratke hlače na naramnice in prikupno majčko z rožico. Ni bila oblekica, kot si je ona želela, a sem ravno zaradi tega, da ji bo med potjo udobno, da bo lahko dajala noge kamor bo želela in da bo imela vseeno pokrito ritko, vztrajala, da gre v hlačah. Z nekaj muzanja je mojo določitev sicer sprejela, nato pa dodala `Mami, kot neka kmetica sem.` Bila sem šokirana. Ostala sem brez besed in sprva sploh nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem jo ignorirala. Nimam pojma, kje je to slišala in še manj, zakaj je svoj videz tako ocenila.

Ko sva se vozili domov, je v avtu spet ponovila isti stavek. Takrat sem vedela, da ji moram ponovno razložiti, kakšno vlogo imajo oblačila pri človekovem videzu oziroma zakaj ni pomembno, kako je oblečena. Ona je to izjavila, ker ji hlače niso bile všeč in je želela imeti oblečeno oblekco. Primerjava s kmetico pa zato, ker je v neki risanki videla deklico, ki je živela na kmetiji in je imela oblečene hlače na naramnice in srajčko. V bistvu s svojo izjavo ni želela povedati nič slabega, le jaz, kot odrasel človek s predsodki, sem jo tako razumela. V resnici je le hotela povedati, da izgleda kot deklica v risanki in da ji tak videz ni všeč. Ko sva prišli domov, sva hlače oprali in pospravili. Za vedno. Če ji niso všeč, jih pač ne bo nosila. To je še en odraz njen močne in samosvoje osebnosti in jaz sem tista, ki jo najbolje razume, ker bi lahko v sekundi naštela vsaj pet hlač, ki mi res niso bil všeč in me je na njih motilo vse, kar me je lahko.

Iz njenih ust še nikoli nisem slišala kakšne nesramne ali grde opazke, kakšne žaljivke ali zbadljivke na račun videza drugih otrok ali ljudi. Vzgajava ju tako, da se zavedata, da smo ljudje različni, da različno izgledamo, da se različno oblačimo, da imamo hibe in da nam niso vedno vsi všeč, a jih vendarle spoštujemo. Vsakega človeka posebej. In zato želiva, da spoštujeta tudi sebe in se imata rada takšna kot sta. Tudi jaz se rada uredim in lepo oblečem, zagotovo ima to pomeni in lepo je, če v tem uživamo, a se moramo zavedati, da smo tudi brez tega posebni, lepi in vredni spoštovanja in ljubezni. Oblačila ne ustvarijo lepote, temveč jo samo povzdignejo in želim, da se tega zavedata tudi otroka.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj