Medtem ko gledam svoja otroka odraščati, se veliko krat spomnim svojega otroštva. Dvajset let nazaj nismo imeli računalnikov, mobitelov, elektronskih igric in pametnih igrač, a me najlepši spomini vendarle vežejo prav na to obdobje. Na čas, ko smo tekali po travnikih, kolesarili po gozdovih, izdelovali načrte za hišico na drevesu, prirejali ulične tekme v rolanju in se igrali ravbarje in žandarje. Drug brez drugega nismo znali in čeprav nismo imeli veliko, smo se vedno znali zabavati. In prav takšno otroštvo želim svojima otrokoma. Brezskrbno, mirno, razigrano, živahno in zanimivo. In zaradi tega ju raje peljeva na izlet, v gozd, v živalski vrt, na travnik ali nabirati gobe, kot da bi jima kupila tablico. Nekateri mislijo, da vse te aktivnosti niso primerne za otroke, da sta za nabiranje gob ali spoznavanje travniških cvetlic premajhna, jaz pa vem, da sta ravno dovolj stara, da bosta od vsega kar se bosta sedaj naučila, potegnila največ – največ znanja, največ dragocenih izkušenj in največ čudovitih spominov.
Saj znamo biti tudi lepo urejeni, prefinjeni in elegantni, a le prvih pet minut; do prve pipe z vodo, do prvega koščka čokolade, vse do trenutka, ko želita pokazati vse kar znata in zmoreta in zato se še vedno najbolje počutimo v športnih copatih in kratkih hlačah, svobodno na gozdnih poteh, kjer nikogar ne moti njuno vriskanje in dretje, kjer je vsak hrošč najbolj zanimiva žival na svetu in kjer sta lahko mokra, umazana in srečna.
Prav tak je bil naš pretekli vikend na Rogli. Sicer nam je ves čas nagajalo vreme, a nisva starša, ki bi komplicirala zaradi nekaj kapelj dežja, zaradi vetra ali megle ali zaradi ogromnih luž in blata, v katerega se pogrezajo noge. Otrok se mora vsega navaditi in le izkušnje ju bodo okrepile in utrdile. Nastanjeni smo bili v družinski sobi hotela Planja, ki ima veliko igralnico za otroke in prijetno restavracijo ter še bolj prijetno osebje. Gospa Milojka je dokaz, da ti lahko en človek pokvari ali polepša dopust. V soboto je pri kosilu ravno toliko uspela zamotiti utrujenega Noeta, da je vsaj nekaj malega pojedel in da smo se lahko v miru najedli, njene pripovedi in sproščen pogovor pa so nam polepšali cel dan. Kako je dobro srečati takšne ljudi. V tem času je Rogla polno obiskana s strani slovenskih in tujih športnikov. Pretekli vikend so prišle košarkarice, konec meseca pa se bo tam odvijal Košarkarski kamp Gorana Dragića; gre namreč za lokacijo, ki ponuja športne aktivnosti, raziskovanje narave in prijetno sproščanje. Popolna kombinacija. 🙂
Že v petek nas je na poti na Roglo lovila toča, dež pa še ves večer ni pojenjal, a se je v soboto ravno toliko zjasnilo, da smo lahko šli na pohod. Takoj po zajtrku smo se odpravili na Škratovo gozdno učno pot s šestimi postojankami, ki se začne pri hotelu Planja, poteka po gozdu do smučišča Jurgovo, se nadaljuje po smučišču navzgor in se zaključi v Pohorski vasici. Otroka sta dobila vsak svojo leseno tablico za zbiranje štampiljk in kljub hladnemu in svežemu vremenu ter razmočenim gozdnim potem, smo zbrali vse štampiljke. Med potjo smo si ogledovali hotele za žuželke, mravljišča, spoznavali gobe, nabirali smrekove vršičke, srečali škrata, ki se je skrival v visoki travi, obiskali njegovo hišico, opazovali stopinje živali, spoznavali gozdne živali in travniške cvetlice, šteli letnice podrtih dreves in občudovali prekrasno naravo. Nekaj kilometrov dolga pot s spusti in vzponi je dovolj raznolika, da otrokom ne postane dolgčas, na vsaki postojanki pa si s pomočjo kovinskega pečatnika in lesenega kladiva v leseno tablico odtisnejo štampiljko. Med potjo smo srečali krave, ki so kot vedno požele ogromno navdušenje, se povzpeli do prve razgledne ploščadi stolpa, največje veselje pa je sprožil pogled na Pohorsko vasico, spomin v kanglicah za mleko, leseno kravo z zvonci, velike lesene gugalnice in Mini Roglo. Čeprav smo poleti večkrat na Rogli, se teh aktivnosti nikoli ne naveličata in priznam, da so tudi meni najboljša pogruntavščina kar jih je, ker sva lahko vsaj tukaj pol ure brez skrbi.
Takoj po kosilu smo želeli izkoristiti še zadnje sončne urice dneva in smo šli na Zlodejevo sankališče na spust s sanmi. Priznam, da sem se tega včasih bala, a je bila izkušnja nepozabna. Sani so primerne za dve osebi, tako da sva se peljali midve z Rio ter mož in Noe. Otrok mora biti za spust s sanmi visok vsaj 100 cm in naš Noe je imel srečo, saj je ravno dovolj velik – krepkih 102 cm. Hitrost sani lahko sam uravnavaš, kar pomeni, da se pelješ tako hitro kot ti paše, a mi smo bili zelo pogumni in smo dali vsi na `gas`. Otroka sta tako uživala, da sploh nista hotela s sani, meni pa je bila še posebej všeč vožnja nazaj – z vlečnico te namreč na saneh potegnejo po bregu nazaj na start, ti pa lahko v miru opazuješ naravo. Mislim, da ni človeka, ki na Rogli ne bi našel aktivnosti zase. Mi smo nedeljsko dopoldne preživeli vsak po svoje, a skupaj. Otroka sta lovila metulje, opazovala krave, se igrala v Pohorski vasici in raziskovala Mini Roglo, jaz sem nabirala smrekove vršičke in uživala v sončnem dopoldnevu, mož pa je balansiral med igro z otrokoma in uživanjem z mano. Kot vedno sta tudi tokrat dva dneva prehitro minila in glede na to, da se zaradi slabega vremena nismo mogli odpraviti na Lovrenška jezera, ki so moj najljubši pohodniški cilj in jih naravnost obožujem, bomo Roglo spet obiskali že zelo kmalu. Na Lovrenških jezerih lahko v poletnih mesecih nabirate brusnice in borovnice, v tem času pa uživate v objemu mnogih jezerc in čudovitem razgledu s stolpa.
Domov smo prinesli veliko umazanega perila, dve vreči blatnih čevljev, vrečko smrekovih vršičkov in veliko lepih spominov. Veliko smo hodili, spoznavali naravo, se učili o rastlinah in živalih in uživali na svežem zraku. Zame je najboljši občutek na svetu, ko otrok ne rabim na vsakem koraku opominjati, naj gledata kje hodita, naj se lepo vedeta, naj ne bosta glasna in naj ne packata. V naravi sta lahko točno takšna kot sta; živahna, razigrana, norčava, zelo glasna in otroško podivjana. Tudi če stopita v kravjak, tudi če z ritjo padeta v blato in tudi če si na glavo streseta lubje. Ona dva uživata v svoji otroški navihanosti, midva pa v času, ki ga preživimo skupaj. In ne da bi vedela, se mimogrede še veliko naučita, spoznata veliko novega in pridobivata dragocene izkušnje. To je zame pristno, brezskrbno in srečno otroštvo, prav takšno kot sem ga imela jaz. 🙂
_____________________________________________________________________
Hvala Unitur resort za ta prečudovit vikend v naravi.
