Saj ne vem, kje naj pravzaprav začnem. Če bi bila samo potolčena kolena in komolci ter odrgnjene dlani, bi verjetno še razumela, mi pa imamo zadnjih par tednov precej večjo nesrečo. Na telefonu vidim klic iz vrtca in nekaj minut za tem klic od moža. Kličem nazaj, pa ne dvigne. Ne prvič, ne drugič, ne tretjič, ne desetič. S prazno glavo sedim za mizo in razmišljam, kaj se je zgodilo. Je vročina? Udarec, nesreča, padec? Je kaj resnega? Je Noe ali je Ria? Minute se vlečejo kot ure in nimam pojma, kaj se dogaja. Pošiljam sporočilo za sporočilom in puščam klic za klicem, a zvoni v prazno. Ko se z mislimi vrnem v tistih 45 minut, se mi zdi, da so trajale večno.
Kaj je lahko bolj groznega od tega, da mama sedi za mizo in ve, da se je nekaj zgodilo z njenim otrokom, pa sploh ne ve s katerim in kaj? Mislim, da ni bolj mučnih minut kot minute negotovosti prestrašene mame. Ria si je danes dopoldan v vrtcu pri zelo nesrečnem padcu, na še bolj nesrečen način prebila brado in dobila 5 ali 6 šivov. Enostavno spotaknila se je in tako nerodno priletela z bradico, da se poškodbi ni bilo mogoče izogniti. Danes Ria, pred tremi tedni pa si je Noe ob padcu z domače postelje presekal ušesni mešiček in prav tako dobil 5 šivov. Včasih otroci tako grozovito padejo, da se ti zdi, da so se v celoti polomili, pa jim sploh nič ni; spet drugič je padec ali udarec povsem nedolžen, pa je poškodba precej huda. Tako kot jih spremlja sreča, tako jih kdaj spremlja tudi nesreča in ne smemo pozabiti, da le-ta nikoli ne počiva.
Ria je celotno situacijo prenesla zelo pogumno. Lepo je razložila, kaj se je zgodilo in v operacijski pogumno in brez besed prenesla šivanje, celo klepetala je ves čas z zdravnikom in sestrami in anestezija je menda ni bolela, temveč žgečkala. Tokrat nisem bila zraven, se pa še predobro spomnim polnočnega sedenja na ORL, neprijetnega stiskanja v trebuhu in tresočih nog, na katerih sem držala Noeta in ga neumorno prepričevala, da ne bo nič hudega in da je zelo pogumen fant, ko so ga odpeljali v operacijsko, naju pa poslali iz ordinacije in sva v čakalnici poslušala njegov jok, pa sem se zlomila in tudi jaz jokala. V takšnih situacijah ni prave odločitve – če bi bila z njim, oni ne bi mogli opraviti svojega dela kot ga znajo in morajo, zunaj pa sem se počutila nemočno in sem jokala ob poslušanju njegovega joka. A so ga super zakrpali in danes se mu brazgotinica praktično skoraj nič ne vidi. Danes pa je bil z Rio mož in je bil lahko med šivanjem prisoten, ona pa je vse skupaj prenesla kot velika velika punca. In jaz sem noro ponosna nanjo. Ne samo zato, ker je tako stoično prenesla vse skupaj, temveč predvsem zato, ker je lepo povedala, kaj se je zgodilo, ker je prevzela odgovornost za nezgodo nase in ker je tudi posledice sprejela mirno in razumevajoče ter celo klepetala z osebjem in jih na koncu pohvalila, da so bili zelo prijazni.
Meni pa je krivo. Krivo, ker nisem videla klica iz vrtca. Krivo, ker nisem videla klica od moža in predvsem krivo, ker me ni bilo ob njej, ko me je potrebovala. In čeprav ne bi mogla nič spremeniti in narediti nič več kot je naredil mož, sem jezna sama nase, ker nisem bila dosegljiva. Medtem, ko sem jaz živčno sedela za mizo in se spraševala, kaj se je zgodilo in kateri od otrok je vpleten, pa je mož Rio tolažil in opogumljal, bodril in miril ter jo držal za roko, ko so ji šivali rano. V takšnih situacijah se šele zavem, kako zelo srečna sem lahko, da imam takšnega moža in da imata moja otroka očeta, ki jima je vedno na voljo, ki je vedno dosegljiv, ki je lahko z njima tudi v najtežjih trenutkih in ob katerem mame nikoli prav zares ne pogrešata.
Še vedno drži, da nam le težke preizkušnje in nesreče odpirajo oči in da se šele tedaj, ko je ogroženo vse, kar imamo najraje zavemo, kako vredno in pomembno nam je to. Na srečo ni bilo nič zares nevarnega in upam, da sta sedaj izpolnila življenjsko normo šivanja in poškodb.
