Zadnji vikend poletnih počitnic ali bolje prvi vikend novega šolskega leta smo preživeli potepuško. Petek, 1. september, sta otroka preskočila in namesto v vrtec sta šla k frizerju, kmalu po poldnevu pa smo že bili na poti v Prekmurje. Kadar izbiramo destinacije za družinske izlete, potepanja in vikend oddihe, se avtomatsko usmerimo proti Gorenjski. Obožujemo Bohinj, Kobarid in Trento. Tam vedno uživamo. Narava je tako slikovita in pomirjujoča in kadar se vračamo, si vedno želimo še malo ostati. No, tokrat pa smo se zavestno odločili, da ne gremo na Gorenjsko, temveč v Prekmurje. Tako blizu nam je, tako domače, a se nam je vedno zdelo, da tam pač nimamo kaj početi. Enako se je zdelo tudi marsikomu, ki sem mu omenila, da bomo tam kar tri dni. `Kaj pa boste počeli? Kaj lahko tam sploh vidite?` Organizacije sem se lotila zelo resno in aktivnosti je bilo toliko, da jih nismo mogli stlačiti v tri dni, še posebej, ker nam je vmes ponagajalo grdo vreme.
Čeprav je bilo petkovo dopoldne deževno, je v Prekmurju popoldne dež ponehal. Nastanili smo se v Panonski vasi, ki je bila tri dni naš pravi prekmurski dom, na hitro razpakirali in se šli takoj potepati. Nekaj suhih popoldanskih ur je bilo potrebno hitro izkoristiti za oglede. Najprej smo obiskali bližnjo čokoladnico Passero, ki je od Panonske vasi oddaljena kakšnih 500m; poskusili smo nekaj vrst čokolade, si ogledali, kako jo ročno izdelujejo ter nekaj čokolad tudi kupili. Na poti proti Lendavi smo se ustavili še v Lušt trgovini, kjer smo kupili paradižnik ter degustirali 6 novih sort, ki zaenkrat še niso v prodaji. Celotna prodajalna je posvečena paradižniku, tudi knjige, majice, pripomočki, posoda, kupili pa smo tudi sušen paradižnik, ki je od nedavnega v njihovi ponudbi. Sledila je pot proti Lendavi, kjer je cel teden potekal festival; zadnjo soboto v avgustu so imeli Bogračijado, v soboto pa jih je čakala lendavska trgatev. Ker je bilo napovedano deževno vreme in ker gneča v prisotnosti malih otrok nikoli ni prijetna, smo si stolp Vinarium ogledali kar v petek. Razgled je bil čudovit. Čeprav je bilo vreme bolj kislo in oblačno, smo videli vse štiri države (Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo). Otroka sta prišla na stolp povsem sama in ker ni bilo drugih obiskovalcev, sta se lahko na zaprti ploščadi celo lovila – to je bilo popolno doživetje. Zelo všeč so nam bila tudi igrala, ki so bila sicer mokra in blatna, a ju to sploh ni motilo, niti takrat, ko se je Noe spotaknil in pristal z usti in nosom v blatu. Mož se je sicer upiral, ampak sledil je (obvezen) obisk tropskega vrta Ocean Orchids v Dobrovniku. Tam smo bili že spomladi, ko smo obiskali Vulkanijo in Goričko (več tukaj), a je vrt tako lep, da bi ga lahko obiskala vsak dan. Prišli smo slabo uro pred zaprtjem in nekaj časa smo bili v vrtu povsem sami, tako sta se otroka lahko gugala, lahko smo se v miru slikali pred steno orhidej in slapom in nisva rabila pretirano paziti, da bi ju izgubila, sva pa vseeno morala zelo paziti, da ne bi kateri padel v vodo, ker je lovljenje tam, kjer ni dovoljeno, vedno najbolj zabavno. Popoldne se je začel prevešati v večer in odpravili smo se proti apartmaju, a nas je pot zanesla mimo Bukovniškega jezera (ki smo ga imeli sicer namen obiskati v soboto) in ker smo vedeli, da je za soboto napovedan dež, smo se odločili, da ga obiščemo kar v petek. Ob Bukovniškem jezeru se nahaja pustolovski park, ki je primeren za otroke starejše od 6 let, tako da za nas ni prišel v poštev, smo si pa zato ogledali cerkev Svetega Vida, pili vodo iz izvira Svetega Vida in uživali v sončnem zahodu ob jezeru. Ob koncu dneva smo bili vsi zadovoljni; jaz, ker so ob jezeru nastale magične fotografije, otroka, ker sta se lahko igrala na igralih in mož, ker si je lahko ob jezeru privoščil kavo.
Ob povratku v Panonsko vas smo bili vsi prijetno utrujeni in večerji je sledilo spanje. Bivali smo v apartmaju za 4 osebe, kjer sta bili poleg ene zakonske postelje še dve enojni, a ker smo želeli spati vsi skupaj, smo eno posteljo preprosto primaknili k zakonski in tako smo dobili kraljevo posteljo, na kateri smo imeli vsi dovolj prostora. V apartmaju smo imeli tudi kuhinjsko nišo; zajtrkovali smo v njihovi restavraciji, kosila smo jedli zunaj, večerje pa smo si pripravljali sami. Celoten koncept in izgled Panonske vasi nam je bil zelo všeč; pristno prekmurska, tipične panonske hiše, slamnate strehe, masivno leseno pohištvo rustikalnega videza, velike postelje, starinski ključi in čudovita zelenica z jezercem na sredini. Še posebej všeč mi je bila ideja o adaptaciji starega kozolca, ki so ga z minimalnimi posegi predelali v čudovito stekleno dvorano, v kateri smo mi zjutraj zajtrkovali, sicer pa v njej potekajo različne slovesnosti, praznovanja, pogostitve in sprejemi.
Sobotno dopoldne je bilo sicer suho, a zelo hladno in ker smo vedeli, da je za popoldne napovedan dež, smo si želeli čimveč stvari ogledati že dopoldan. Še pred zajtrkom smo šli na sprehod do bližnjega studenca in klopotca. Toliko rjavih polžev, kot smo jih videli tam, nismo videli še nikoli nikjer. morali smo gledati, kje smo stopali, ker jih je mrgolelo. Povsod so bili, po celi zelenici, celotnem mostu in vse ob poti. Meni so se zagabili, otrokoma so bili pa zelo zanimivi. Po zajtrku smo se odpravili proti Otoku ljubezni v Ižakovcih, a smo se še prej ustavili ob gostišču Oaza, kjer smo pozdravili koze, konje in osla ter v zavetišču za živali Mala hiša, kjer sta otroka pozdravila zapuščene pse in mačke. Ko smo prišli na Otok ljubezni je bilo sonce že visoko na nebu in oblaki so se razkadili, tako da smo lahko dve uri brezskrbno uživali ob reki Muri, si ogledali plavajoči mlin, tkalsko delavnico, se peljali z brodom čez Muro in se igrali na igralih. Povsem nepričakovano smo srečali tudi `pozvačina`, starešino, ki oznanja `gostuvaje`. Kosili smo v oštariji Cipot, ki je kakšnih 300m oddaljena od Panonske vasi, privoščili pa smo si prave prekmurske dobrote; nad nekaterimi smo bili navdušeni, druge pa so nas kar malo razočarale, ampak vsaj kuhati nam ni bilo treba, poleg tega pa sta se otroka lahko igrala na ogromni zelenici, opazovala zajce in celo hranila konje. Kosilo v čudovitem ambientu.
Kadar smo doma, si nikoli ne privoščimo družinskega popoldanskega počitka, na oddihu pa je to kar nekakšno pravilo in tako je bilo tudi v soboto. V deževnem vremenu pač paše spanje in če se vsi stiskamo v eni postelji, je to še toliko lepše. Kljub dežju smo se nato popoldan odpravili v šunkarno Kodila, kjer smo kupili nekaj mesnin in si navdušeno ogledovali viseče šunke. Ko sem otroka vprašala, kaj bosta jedla, sta oba pokazala na prekmursko šunko; očitno res vesta kaj je dobro – prava mala gurmana, ki sta na poti od Markišavce do Murske Sobote pojedla skoraj cel zavitek. Še dobro, da sva si midva izbrala rolanco in sušeno ribico, sicer bi ostala brez večerje. Presneto dobra je prekmurska šunka, malce podobna pršutu, a v aromi in pookusu čisto drugačna, res izjemnega okusa. Soboto smo zaključili z nakupovanjem v Murski Soboti. Brez tega pač ne gre, še posebej, če so razprodaje pri koncu, cene pa res smešno nizke. Odkar smo zapustili Kodilo, sem se veselila večerje. Luštov paradižnik, Kodiline mesnine in sveže štručke. Boljše bi bilo samo, če bi namesto štručk imeli hlebec domačega temnega kruha, ampak tudi tako je bila prekmurska večerja popolna.
V mojem vikend načrtu so bili še kmetija Mali raj, kjer imajo alpake ter pridelujejo sir, pa Rotunda in jahanje na dvorcu Rakičan, a nam zaradi vremena enostavno ni zneslo. Ogled Malega raja je namreč omejen na popoldanske ure, med 16. in 19., ko so živali nazaj v hlevu in jih molzejo, jahanje na dvorcu Rakičan pa je prav tako mogoče v popoldanskih urah, med 15. in 17. in samo ob lepem vremenu. Vsekakor ne smem pozabiti še na Vulkanijo, grad Grad in ogled Goričkega. Ker smo si mi te zanimivosti ogledali že spomladi, smo jih tokrat izpustili, če pa jih še niste videli, jih vsekakor priporočam. Kako smo se imeli na Goričkem, si lahko preberete TUKAJ.
Tudi v nedeljo je deževalo. Zaradi slabega vremena v celem vikendu terase sploh nismo uporabili, pa tako lepa je bila in s pogledom na jezerce. Sta se pa vsaj otroka igrala na njej; stari tramovi, ki so obdajali teraso, so bili zanju bradlje, na katerih sta urila svoje ravnotežje in hitrost. Zaradi slabega vremena so se nam nedeljski plani porušili in odločili smo se, da po zajtrku krenemo proti domu, še prej pa sem morala jaz nujno obiskati atelje. Že več kot leto dni sem imela željo obiskati atelje It`s Pepa, oblikovalke in ustvarjalke Klavdije Sakovič, ki v Murski Soboti izdeluje prekrasne keramične izdelke. Njene skodelice, krožniki, podstavki in posodice niso pravilnih oblik, nimajo enakomernih linij in niso do popolnosti obdelani, a so prav zaradi tega tako čudoviti, posebni in unikatni. `Nepravilnosti` jih delajo popolne in drugačne, piko na i pa dodajo poslikave, ki so minimalistične, preproste, a srčne in čudovite. Samo zaradi nas je bila Klavdija v nedeljo že pred deveto v ateljeju. Samo zato, da sme lahko jaz kupila dve skodelici za čaj in krožnik za pecivo, da sem si lahko napasla oči, da se je lahko Ria igrala z več kot 50 let starim gugalnim konjičkom in da sem lahko zavidljivo vzdihovala vsakič, ko mi je povedala, da je kos, ki sem ga izbrala, že oddan. Vse bi imela, res vse. Še posebej pa me je navdušila njena kolekcija s 24 karatnim zlatom in prav nestrpno čakam in navijam za kolekcijo z bakreno barvo. Ta bi bila res moja – moja.
Kar ostala bi v Klavdijinem ateljeju, pa otroka nista imela obstanka in je bilo vse preveč zanimivo, da bi ostalo nedotaknjeno, tako da smo se hitro spakirali, še preden bi kaj pristalo na tleh. Ker pa smo se proti Mariboru peljali mimo dvorca Rakičan, smo se odločili, da se kljub temu, da jahanje ne bo mogoče, ustavimo še tam. Dvorec je res čudovit, a ker so bili otrokoma bolj kot dvorec, zanimivi konji, smo se odločili, da si dvorca ne ogledamo ter raje na avtomatu v kavarni dvorca kupili brikete in z njimi hranili konje. Odlična zamisel – avtomat z briketi in super vir zaslužka. 🙂
Če smo doslej vedno mislili, da je Prekmurje nezanimivo in da tam pač ni kaj početi, je bil ta družinski vikend, kljub slabemu vremenu, dokaz, da je tam veliko za početi. Ogledate si lahko številne znamenitosti, obiščete zanimive turistične točke, aktivno preživljate čas z otroki, se igrate, raziskujete in poleg vsega še dobro jeste ter se udobno odpočijete. Ko smo se vračali domov, smo ugotovili, da še zdaleč nismo vsega videli in doživeli in da bomo Prekmurje zagotovo kmalu spet obiskali. Gre za tisti del Slovenije, ki je poln zgodovine, tradicije, avtentičnosti in domačnosti. Pokrajino, ki je tako zelo drugačna, a zanimiva hkrati, kjer ljudje govorijo (mnogim) nerazumljivo narečje, ki je meni eno najljubših slovenskih narečij, najbolj posebno, najbolj zabavno in ga tudi brez težav razumem. Prekmurje mi je bilo vedno blizu, malo zato, ker tam živita teta in stric, malo zato, ker sta blizu živela dedek in babica in precej zato, ker mi je bilo vedno zanimivo, a hkrati preveč domače in znano, da bi ga želela še bolje spoznati.
No, tokrat smo imeli priložnost doživeti Prekmurje in smo v raziskovanju res uživali. Cel vikend je bil, kljub slabemu vremenu, čudovit. Vse od čudovite, tradicionalne in domačne Panonske vasi, do raznolikih znamenitosti in noro okusne hrane. Odločitve, da namesto Gorenjske tokrat obiščemo severovzhodni del Slovenije in raziščemo prekmurske ravnice, vsekakor ne obžalujemo. Pravzaprav smo se odločili, da bomo v bodoče Slovenijo raziskovali po regijah in vselej obiskali nek kraj, ki ga doslej še nismo.
Potepajte se z nami. 🙂
_____________________________________________________________________
Objava je nastala v sodelovanju s Panonska vas.
